Prve politične šale so začele krožiti v tridesetih letih, pred tem so si ljudje govorili šale, kakršne pač poznate v vseh kulturah: o družinskih situacijah, obiskih pri zdravniku, možu in ljubici, o otroku, ki je dejansko sosedov, ipd. Šale na račun oblasti so se razmahnile z začetkom totalitarizma. V času stalinizma so šale v glavnem krožile po taboriščih, na svobodi pa jih je bilo zelo nevarno pripovedovati, saj so te zaprli že za manjše stvari. Tako so profesorja moje matere leta 1952, še pred Stalinovo smrtjo, aretirali, ko so nekaj popravljali v njegovi predavalnici in so zato Stalinov doprsni kip premaknili k zidu tako, da je gledal v kot. Pripovedovanje šal je bilo še bolj nevarno opravilo, zato so prevladovale tako imenovane »neme« šale. Ljudje so se zbrali v krogu, pa je nekdo rekel: »Številka 33,« in so se vsi zarežali. Nato se je oglasil drugi: »Oseminštirideset.« In spet vsi v krohot. »Šestdeset,« je vzkliknil tretji, pa so ga zatrli: »Dajte no, tovariš. Saj so vendar tudi ženske med nami.« »Številka 72,« reče četrti. »Uf. Za tega dobiš pa deset let,« mu odvrnejo.