Osemnajstega maja 1996, med prisego prve Prodijeve vlade v predsedniški palači, se je Tiziano Treu, novopečeni minister za delo, ustavil ob Romanu Prodiju in mu vpričo predsednika Scalfarija pred televizijskimi kamerami dejal: »Uspelo je!« Kratki stavek je meril na dogodek izpred nekaj desetletij, ko sta Romano Prodi in Tiziano Treu obiskovala prvi letnik pravne fakultete Katoliške univerze v Milanu. Po uspešno opravljenem izpitu civilnega prava, najtežjem v prvem letniku, je bil Prodi tako evforičen, da je po dolgem hodniku univerze zalučal prežvečeni učbenik in na glas zavpil: »Med mano in vladno palačo ni več preprek!« Študent Prodi se ni zmotil, toda, ko je prvič stopil čez prag palače Chigi v Rimu, je imel Prodi že 57 let, tja pa so ga postavili drugi. Vizija in neodločnostIz te kratke zgodbe, ki je v javnost pricurljala leta 2005, potem ko se je Prodi vrnil iz Bruslja, kjer je pet let vodil evropsko komisijo, sta vidni dve potezi zdaj 68-letnega prvega ministra Italije, ki se je v sredo po enotedenski krizi vlade ponovno zavihtel v sedlo oblasti: Prodi je človek z vizijo, izobražen, trd delavec in zelo dober poznavalec dosjejev. Ko se pogovarjate s Prodijem, z njim razpravljate in analizirate probleme, vas ta čokati mož širokega obraza preseneti s svojo pretanjenostjo, predvsem pa z neverjetno sposobnostjo, da gole statistične in gospodarske podatke spremeni v vizijo, s katero spreminja podobo sveta. Leta 1999 sem ga v Pekingu slišal govoriti o tem, da Evropa mora vztrajati pri razširitvi sueškega prekopa. Od Naserjevih časov in Asuanskega jezu sem se v tem delu sveta ni govorilo o tako norih projektih. V Pekingu se mi je zdelo, da Prodi pretirava, in očitno so enako menili tudi njegovi komisarji in drugi voditelji v EU, ki italijanskemu predsedniku komisije niso prisluhnili. V nekaj letih so naraščajoči trgovinski tokovi med Evropo in Azijo potrdili utemeljenost projekta. Ko je oktobra 2004 prišel v Rim na slovesnost ob podpisu nove evropske ustave, sem Prodija pobaral, ali so se v zvezi s Suezom v Bruslju stvari začele premikati. »Žal bomo morali počakati, da bo ozko sueško grlo začelo dušiti razvoj Evrope,« mi je takrat odvrnil Prodi in mi dal razumeti, da projekt postaja vse bolj aktualen. Od maja lani, ko je postal premier, Prodi brez prestanka govori o pomembnosti Sredozemlja za Evropo. Nenazadnje je italijanski oziroma evropski poseg v Libanonu prvi konkreten evropski korak v procesu prizadevanj za celovito rešitev bližnjevzhodne krize. Le kdo za vsem tem ne vidi ustvarjanja pogojev za to, da se bodo nekega dne v ozko grlo Evrope zarili buldožerji?Tovrstno vizionarstvo, vezano na usodo Evrope, je nedvomno največja Prodijeva kvaliteta. Jasnovidnosti pa se po mnenju ljudi, ki so z njim sodelovali dolga leta, pridružuje lastnost, ki veliki potencial spreminja v zapravljanje priložnosti. Takšen je primer z vladno krizo pretekli teden. Po devetih mesecih pogajanj, sklepanja kompromisov in barantanja s strankami vladne koalicije sta vlado potopila dva uporna senatorja. Prodi je najprej sklonil glavo. Iz temačnega stanovanja v vladni palači, ki ne njemu ne njegovi ženi Flavii ni všeč, se je v mislih za hip vrnil v domačo Bologno, kjer ima udobno družinsko stanovanje, polno knjig in papirjev, vse svoje prijatelje, sorodnike in univerzo. Potem se je nekaj premaknilo in Prodi je končno storil tisto, kar bi moral narediti že pred devetimi meseci: od koalicijskih partnerjev je zahteval, da so nepreklicno podpisali programski dokument v 12 točkah. Pečat na papirju je bil dovolj za to, da je vlada v senatu izposlovala zaupnico, koalicijski pakt pa se je že nekaj ur zatem ponovno izgubil v strankarskih vetrovih, ki pihajo na vse strani. Bilo je prepozno, Prodi bi moral koaliciji pokazati trdo roko že maja lani, takrat, ko je za njim stalo 75 odstotkov italijanskega prebivalstva, menijo opazovalci. Še pred posegom v Libanonu bi Prodi moral odločno zahtevati ustanovitev demokratske stranke, v katero bi strnil zmerne in reformistične sile svoje koalicije in se postavil na njihovo čelo. Tako pa projekt ostaja v predalu, Prodi pa še naprej krmari med čermi, ki mu jih nastavljajo tako nasprotniki kot zavezniki.Zakaj Prodi tega ni storil? Nekateri njegovi biografi in sodelavci to njegovo lastnost pripisujejo neodločnosti in nesposobnosti za prevzemanje odgovornosti v prvi osebi. Največji skeptiki poleg tega menijo, da je zanj v procesu odločanja bolj pomemben vonj kot pa racionalna, politična presoja. Gre za vonj plemena in pripadnost klanu, ki pogosto zameglita profesorjevo lucidnost, menijo kritiki.Že 36 let klan Prodijev preživlja del svojih letnih počitnic in božične praznike v veliki družinski hiši v Bebbiu nad Reggiom Emilio. Prodi ima sedem bratov in dve sestri, med katerimi je pet univerzitetnih profesorjev, vsi brez izjeme pa imajo univerzitetno izobrazbo. Z otroki in vnuki se v hiši nabere tudi po več kot sto sorodnikov, občasno pa se jim pridružujejo še prijatelji, ki bolj ali manj pripadajo družinskemu klanu. Prijatelji iz šolskih klopi in kolegi predavatelji z univerze ter družboslovci Prodiju nadomeščajo razpadlo staro stranko krščanske demokracije, ki je Italiji vladala 40 let po drugi svetovni vojni. Majhna skupina pod vodstvom bivšega ministra Rognonija, v kateri so bili Nino Andreatta, Michele Salvati, Gianni Locatelli, Marco Vitale, Mario Monti, se je s Prodijem začela sestajati leta 1994. Razpravljali so o krizi, ki je po korupcijskem škandalu »tangentopoli« ter vdoru Berlusconija na politično prizorišče zajela politične stranke in italijansko družbo. V knjigi z naslovom Skupaj (Insieme), ki sta jo objavila pred dvema letoma, zakonca Prodi poudarjata vlogo, ki jo je pri političnem usmerjanju bodočega premiera odigral duhovnik Giuseppe Dosetti. Septembra istega leta, nekaj mesecev po političnem triumfu Berlusconija, se je Prodi prvič skrivoma sestal z D'Alemo, ki je bil takrat sekretar reformiranih komunistov. Leto dni kasneje se je rodil projekt Oljke, v katerem so zmerna levica in levi katoliki združili sile. Romano Prodi je s svojim poznavanjem nacionalne ekonomije, katoliško kulturo in s poudarjenim posluhom za laičnost države predstavljal idealnega kandidata za odločilno bitko proti Berlusconiju. Prodi pa je bil idealen kandidat še zaradi nečesa drugega: v primerjavi z Berlusconijem, ki se je v politiki pojavil kot meteor, je bil Prodi antizvezdnik. Med svojo volilno kampanjo je v svojem za silo predelanem avtobusu Prodi prevozil Italijo po dolgem in počez in pred slabimi enajstimi leti prvič zakoračil v vladno palačo.Italija kot KitajskaV času največjega zagona, ko je Prodijeva Italija začela kazati prve spodbudne rezultate, je levica Prodija odstavila. Natančno deset let kasneje je Prodi, okrepljen z evropsko izkušnjo, poizkusil še enkrat. Tokrat je v vlado pritegnil nekatere svoje najbolj zaupne prijatelje (ministra Parisi in Santagata). Romano Prodi, profesor industrijskega gospodarstva na začasnem delu v politiki, je tako postal specialist za zmage nad Berlusconijem. Vendar tisto, kar ga zanima, ni politika. Ko je Prodi še odraščal, na začetku šestdesetih let, je Italija vstopila v obdobje gospodarskega booma. V deželi je vladal optimizem, občutek neustavljivega napredka in razvoja. Nekaj podobnega, kot se danes dogaja na Kitajskem in v Indiji, pogosto poudarja Prodi. Toda če so za gospodarski boom Italije v 60. letih zadoščali goloroki novi podjetniki, so danes za nov zagon opustošenega italijanskega gospodarstva potrebni določena stopnja izobraženosti, raziskovalna sredstva in inovacije, vedno znova pridiga Prodi. Leta 1996 mu niso pustili, da bi se posvetil temu za Italijo temeljnemu problemu. Tudi tokrat ne kaže zelo dobro.semnajstega maja 1996, med prisego prve Prodijeve vlade v predsedniški palači, se je Tiziano Treu, novopečeni minister za delo, ustavil ob Romanu Prodiju in mu vpričo predsednika Scalfarija pred televizijskimi kamerami dejal: »Uspelo je!«