Toda kako vse to prenesti v zakonodajo, v politično ekonomijo, ki bi lahko učinkovito zavrla to noro napredovanje tehnike, ki dobiva vedno bolj nore razsežnosti in ki jo spremlja naraščajoča ogroženost narave, vključno z onesnaženostjo okolja? Spet sva pri vprašanju, kako si zamišljam stvarne možnosti za rešitev teh problemov. Vrh tega gre pri tem tudi za vprašanje, kateri politični sistem je sposoben dati neki taki revizionistični usmeritvi v tehnologiji učinkovit in trajen politični izraz. Tu pa tavam v temi. V svoji knjigi sem se tudi sam skušal lotiti nekega takšnega vrednotenja glavnih političnih možnosti izbire, ki so nam na voljo: na eni strani kapitalizem in tržno gospodarstvo na zahodu in na drugi strani avtoritarni sistem socialistično-komunističnih režimov na vzhodu. Kateri od obeh ima boljše možnosti, da se spoprime s tem izzivom? Na obeh straneh so prednosti in pomanjkljivosti. Tisto, česar si nisem predstavljal, je bil žalosten rezultat na Vzhodu. Eno od velikih presenečenj, ki so me doletela (zaradi tega se mi ni treba sramovati, kajti v zadnjih dveh letih je bil vsakdo presenečen), je bil nedavni razvoj dogodkov v vzhodnih državah.