Toda, gorje! Kako strašno se je bilo naslednjega jutra znova podati na ulice – kako mrzlično se mi je zdelo dogajanje na njih, kako umazane in prenatrpane in slepeče in glasne so bile! V Londonu sem živela že leto in pol ter ga imela za svojega. A prej sem se po njem vselej sprehajala s Kitty ali Walterjem; pravzaprav pogosto sploh nismo stopili na ulice, temveč smo se le vozili po njih v kočijah. A kljub temu da sem si bila pri Mary sposodila klobuk in jakno, da bi bila videti vsaj približno spodobna, sem se počutila, kot da se po Clerkenwellu opotekam popolnoma gola – deloma zaradi nervoznega strahu, da bi nekje zavila okrog vogala in zagledala kakšen znani obraz, obraz, ki bi mi vzbudil spomine na moje nekdanje življenje, ali – še huje – Kitty, z glavo malce nagnjeno vstran in nasmejano, ko bi se sprehajala Walterju pod roko. Zaradi tega strahu sem se obotavljala in opotekala, tako da sem se neštetokrat v koga dregnila in so se name vsipali plazovi kletvic; te so me pekle kot koprive in zaradi njih sem vedno znova vztrepetala.