"Vseeno pa je ostalo v meni tisto najlepše, ko sem še videl in se čudil naravi, zavzeto opazoval raznovrstne cvetlice okoli sebe, drevesa ob hiši in poslušal čudovito glasbo ptic ter šepet vetra v vejah. Najbolj me je privlačil gozd, ki se je začenjal le nekaj korakov od mene. Bil je zelo prijazen in hkrati zelo skrivnosten. Zelo me je zanimalo, kaj se skriva za gozdom in kaj za oddaljenim hribom. V meni se je že tedaj prebujala želja po raziskovanju, ljubezen do dolgih sprehodov po neznanih krajih, želja po širnih prostranstvih. V takih trenutkih sem se krasno počutil in bil nepopisno srečen. Iz prijetnega razmišljanja pa me je predramil oddaljen mamin glas, ki me je svaril, naj nikar ne hodim predaleč. In tako sem se hočeš nočeš moral vrniti v stvarnost. Še dolgo pa me je kot prijeten sopotnik spremljala misel, da se bom nekega dne zagotovo odpravil na to zanimivo potovanje."