To je vprašanje za samostojen pogovor. Zmeraj več je nadarjenih, tudi pri nas, in to človeško čistih, ne le takih, ki hitro migajo s prsti. Včasih se ne zavedamo, koliko je v mladih prirojenega védenja, ki bi mu bilo treba samo dovoliti, da se prebije na prosto. Pianistika se je sicer neverjetno razvila. Tako izurjenih petnajstletnikov, kakršen je kitajski solist, ki smo ga pri nas pred kratkim slišali v Koncertu Rumene reke – umetniško vrednost skladbe tukaj pustiva ob strani –, v času mojega študija skorajda ni bilo. Danes jih je kdo ve koliko! Mislim pa, da pedagogovo poslanstvo ni proizvodnja koncertantnih zvezd. Preveč smo orientirani k vertikalni hierarhiji, namesto da bi delovali diapazonsko. Glasbo je treba spraviti med ljudi, ji odpreti vse poti. Vsakdo ima pravico do dobre pedagoške storitve, pravico, da se ukvarja z glasbo, če si to želi. Selekcija bo opravila svoje in potisnila v ospredje izstopajoče. Prav je tako. Ampak zame nekdo, ki gre učit v Ruše, ni pravzaprav nič manj dragocen kakor svetovna zvezda.