Jeseni 1989 smo bili v Sloveniji priča tudi premikom na ustavni ravni. Dopolnila k slovenski ustavi, sprejeta 27. septembra 1989, so sledila javni kritiki sprememb zvezne ustave, ki so zmanjševale pristojnosti republik nasproti federaciji. Tukaj je sprva najbolj angažirano delovalo Društvo slovenskih pisateljev. Prek Ustavne komisije v senci, ki jo je vodil Igor Bavčar, in tez za ustavo Republike Slovenije (popularno imenovanih "sociološko-pisateljska ustava", ki so izšle že aprila 1988) je civilnodružbena opozicija v tem času prehitevala oblast. Ta se je odzvala in septembra 1989 je tudi slovenska skupščina sprejela dopolnila, s katerimi je utrdila pravico do samoodločbe, pri čemer je upoštevala sugestije oziroma prevzela vrsto predlogov opozicije. Slovenija naj bi poslej sama odločala, katera dopolnila zvezne ustave zanjo veljajo oziroma ne, črtana je bila tudi vodilna vloga partije, ki se je odločala za "sestop z oblasti". Amandmaji so ustavno omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in prehod iz enopartijskega v večstrankarski sistem. V CK ZKJ je prevladalo mnenje, da so slovenska dopolnila v nasprotju z zvezno ustavo. Kljub neskončnim pisnim intervencijam in seji CK ZKJ tik pred sprejetjem dopolnil v slovenski skupščini slovenski člani CK niso popustili.