težave in sodbe o optimalnem družinskem funkcioniranju zrcalijo vrednote terapevtov in prepričanja, ki imajo korenine v kulturnih, profesionalnih in osebnih orientacijah. Zato je pomembno, da programi usposabljanja proučijo družbene konstrukcije družinske normalnosti in raziščejo, kako te osnovne predpostavke vplivajo na delo z družinami. Prav tako na delo z družinami vplivajo prepričanja praktika o družinski normalnosti, ki izvirajo iz njegovega kulturnega okolja in življenjskih izkušenj. Pomembno je, da ljudje, ki delajo z družinami, reflektirajo svoje poglede na družine v procesih pomoči, cilje, ki jih postavijo, in možnosti za spremembo. Definiranje normalnosti je problem tudi zato, ker je termin »normalno« uporabljen za naslavljanje precej različnih konceptov iz različnih referenčnih okvirov, na kar vpliva subjektivna pozicija opazovalca in kulture okoli njega. Oznaka lahko ima precej drugačen pomen za strokovnjaka, raziskovalca ali za družino, ki se ukvarja s svojo lastno normalnostjo. Dodatno nam razumevanje oteži uporaba jezika, ko termine »zdravo«, »tipično« in »funkcionalno« na zelo različne načine uporabljamo za označevanje »normalnosti«. Za pojasnitev pojmovanja »normalne družine« lahko uporabimo štiri perspektive (po Walsh 2003a: 5–9): • Normalna družina je asimptomatična. Gre za klinično perspektivo, ki izvira iz medicinskega modela. Ocena normalnosti je osnovana na negativnem kriteriju, odsotnosti patologije. Družina je pojmovana kot normalna in zdrava, če ni simptomov motnje pri katerem koli članu. Ta perspektiva je omejena z usmerjenostjo na deficite in z nepozornostjo do atributov družinske blaginje. Zdravo družinsko funkcioniranje vsebuje več kot odsotnost problemov in ga lahko najdemo sredi problemov – kot moč družine za okrevanje. Družinska stiska ni nujno indikator družinske patologije. Drug problem pa je predpostavka, da je posameznikova motnja nujno simptom družinske disfunkcije. Zmotno je predpostavljati, da so vsi individualni problemi nujno simptomi disfunkcionalne družine in izvirajo iz nje. Nadaljnji problemi se pojavijo, ko je terapija uporabljena kot kazalec družinskega zdravja ali disfunkcije; če noben družinski član ni vključen v obravnavo, iz tega ne moremo sklepati, da je družina zdrava. »Neklinične« družine so heterogena skupina, kjer najdemo cel spekter funkcioniranja. Kaj družine definirajo kot problem in