zato mi daj moč, da bomo lahko osrečili drugega človeka, da bom lahko osrečil drugega človeka, samo to moč mi daj, samo to moč nam daj in zgodil se bo čudež in ti ob meni, ti ob meni boš začutil, da sem iskren, in jaz ob tebi bom začutil, da si ti iskren, in se ne boš več bal in se ne bom več bal, in se ne bomo več bali in se zapirali za obzidje svojega prestrašenega srca. Dragi prijatelji, samo za to gre, da naredimo v sebi prostor za to enkratno svetlobo. Kako bomo sicer nadvladali stiske časa, ki nam želi neusmiljeno gospodovati; kako bomo premagali skušnjavo, ki nas vabi, naj se povzpnemo nad drugega človeka; kako se bomo rešili železnega objema osamljenosti, ki nikomur ne zaupa in se vase zapira; kako bomo močnejši od malodušja, ki v dobro v človeku več ne verjame in slednjič celo noče verjeti; kako bomo vzdržali težo obupa in bolečino trpljenja, kako se ubranili dvoma, ki nas želi prepričati, da v resnici ni otipljivega smisla?! Kako bomo zmogli vse te tesnobe, kako? Zmogli bomo s svetlobo, ki ji “pripravljamo pot”, s svetlobo bomo zmogli. In v tem duhu naj se ta večer prevesi v glasbo in njeno nežno govorico. Naj zaživi z njo tukaj med vsemi nami tisto sladko prepričanje, da je mogoče “pripravljati pot”. Naj zaživi to sladko prepričanje in v njem misel na vse ljudi in vse dejavnosti naše duhovnije, misel na vse ljudi in na dejavnosti vseh drugih duhovnij, celega mesta in okolice do zadnjih zaselkov sveta. Naj bo ta večer plamenica, tudi plamenica naših skavtov in njihove obletnice in njihovega kresa, naj bo ta večer plamenica, ki bo s svojim sijem ponesla sporočilo na vse štiri strani neba, da bo sonce še svetleje zasijalo in bodo zveni ljubezni še glasneje zazveneli. “Pripravljajmo pot!” “Pripravljajmo pot!”, ker je v tem sreča, ker je v tem srečni smisel vsega našega življenja.