V stabilni družbi je človek v svoji evoluciji in kulturni vzgoji določen za izpolnjevanje tistih funkcij v družini, ki bodo zagotavljale njeno stabilnost in preživetje. Izpolnjuje jih spontano, kajti tako najbolj zadovoljuje tudi svoje lastne potrebe. Izvorno vedenje, ki ga izkazuje mož do žene (in ga mora izkazovati, če naj družina preživi), bo zadovoljevalo tudi kup njegovih osnovnih individualnih potreb, kot sta spolnost in prijateljstvo. V izrednih razmerah (nenormalnih) bo lahko zadovoljil te iste potrebe z drugo žensko, ki ni članica družine. S tem bo postala družinska enota sila negotova. Moderna enostarševska družina je nestabilna in ranljiva ter ne ponuja zadovoljivega okolja za otroke. V tradicionalni družbi z družino razširjenega tipa v takem primeru vskočijo člani širše družine, da nadoknadijo odsotnost očeta, pa tudi grupacije znotraj skupnosti store podobno. V sodobni družbi pa ni tako, ampak je razširjena družina razpadla in majhne skupnosti so se razkrojile. Nastalo družbeno luknjo poskuša krpati država, ki se je poprej skupaj z vsemogočnim trgom odločila, da bo (zaradi slabe vesti) izpolnjevala vse tiste funkcije, ki so se prej razvijale spontano na domoroden način. Ampak prav to vodi v nadaljnji razkroj domorodne samopomoči, kar vse v nadaljevanju vodi v revščino in razpad družbenega tkiva.