Vendar Drnovškovi avgurji v zdajšnjem slovenskem odnosu do zasuka v avstrijski politiki ne izpostavljajo načelnosti, ampak pragmatičnost: počakajmo, potuhnimo se, morda bo nova avstrijska vlada naš zdajšnji molk poplačala pri urejanju medsosedskih odnosov, da o morebitnih odpustkih pri vstopu v Evropsko unijo sploh ne govorimo. Diplomatska manira, ki meji na čudaškost, ker sloni na predpostavki, da (avstrijske) zunanje politike ne vodijo nacionalni interesi, ampak ego tega ali onega politika na oblasti. Podobne zgodbe so nam vladajoči politiki prodajali tudi na začetku leta, ob zamenjavi oblasti na Hrvaškem, ki naj bi pomembno olajšala urejanje slovensko-hrvaških meddržavnih razmer in zamer. Temu, kako so se kočljive zadeve ob meji pod Račanom in Mesićem v resnici spremenile, smo bili priča pred tednom dni, ko je v Hotizi na slovensko-hrvaški meji v avtomobilu zgorel domačin, slovenska policija pa je grozljiv prizor le nemočno opazovala kot v času hladne vojne. Čeprav v Hotizi ni nobenega zidu in nobenih vojakov s strojnicami, so policisti brez zadrege priznali, da ne bi napravili niti koraka čez nevidno mejo celo v primeru, ko bi nesrečniku še lahko rešili življenje. V borih nekaj letih, kar ta meja obstaja, so se tako zelo izurili v nečloveških perspektivah, da je vse drugo bolj pomembno kot človeško življenje. Razen zgroženih domačinov, ki ob tem dogodku niso ničesar več razumeli, se v to civilizacijsko sramoto ne v Zagrebu ne v Ljubljani ni zapičil nihče od poklicanih. Toliko o slovenskem političnem pragmatizmu in hrvaški politični otoplitvi.