Analiziranje teh znanih dejstev je samo po sebi nezanimivo, saj je razkrivanje obnašanja Cerkve nekako jalov posel. Ni računati, da bi takšna ustanova hotela kdaj prisluhniti kritični oceni svojega ravnanja, saj na vsakem koraku izkazuje svojo superiornost. Ker pa opisano zadržanje Cerkve v poteku demokratizacije razkriva osnovni model njenega družbenega vedénja, je indikativno za njeno sedanje ravnanje, zato ga je pri analizi primerno upoštevati. Seveda se je Cerkev pod komunističnim režimom borila za svoje pravice, in kolikor so te pravice civilne tudi za civilno družbene cilje. Vendar pa interesi Cerkve niso istovetni z interesi civilne družbe, v mnogočem so celo nasprotni njenim zahtevam. Cerkev je namreč avtoritarna, strogo hierarhična družba in zato teži k notranje totalitarni družbeni strukturiranosti. To pa je v nasprotju s civilnostjo, ki temelji na sekularizaciji družbe in njenih ustanov. A dokler Cerkev ohranja svoj model udružbenosti omejen na svojo ustanovo, to civilne družbe ne moti, ker je po svojem bistvu tolerantna in spoštuje avtonomijo. Šele kadar poskuša Cerkev svoj model prenesti na druge avtonomne družbene ustanove ali pa omejuje njihovo avtonomijo, poseže vmes civilna družba s svojo pravno regulativo, če jo je seveda vzpostavila. Lakmusov papir civilnosti in demokratičnosti določene družbe je v tem, ali je sposobna braniti avtonomijo vsakega posameznika in vsake družbene ustanove ali ne. Tu je mogoče oceniti tudi slovensko družbo, do kje je že prišla v premagovanju ideološke in totalitarne ustrojenosti.