V praksi so bile zadeve še bolj bizarne kot v teoriji. Leta 1679 je pred sodiščem v Višnji Gori potekal proces proti dvajsetletnemu hlapcu Andreju Curklarju, ki so ga obtožili spolnega odnosa s kravo. Po nebolečem zaslišanju je nesrečni grešnik priznal krivdo, izpraševalce pa so seveda zanimale tudi okoliščine. »Na vprašanje, kaj ga je navedlo k temu dejanju, je odgovoril, da se mu zdi, da ga je k temu nagovoril neki hudoben možic. Preden je storil zločin, ga je menda nekaj premotilo in obšla ga je zlobna misel, naj to stori. Na vprašanje, kako je dejanje začel, je odvrnil, da je kravi z desnico dvignil rep, z moškim udom pa ji je storil sramoto in to v četrt ure opravil stoje. Zločinec je povedal, da kravi ni izboljšal krme in da ji je enako kot drugi živini dal dvakrat na teden sol. Izjava je pomenljiva, saj namiguje, da se Curklar na žival ni čustveno navezal.« Hlapec se je še zlasti ustrašil, ko mu je gospodarjeva žena povedala, »da je neki tak zločinec pred časom napolnil kravo, ki je nato povrgla plod. Ta ni bil podoben ne teletu ne človeku.« Sodniki so ubogega grešnika seveda obsodili na smrt s cesarskim mečem na običajnem morišču. »Skupaj s kravo in teletom, ki je sesalo kravje mleko, so ga nato sežgali v pepel.« Tako so zadostili zakonski določbi, da je treba izbrisati z obličja zemlje vsak spomin na grozovito dejanje. Ritual usmrtitve živali je tako kot usmrtitev sodomita potekal »nadvse slovesno in z vsem pompom«. Živali so celo mučili, da so stokale, kar so si razlagali kot priznanje. »Proces proti živali lahko označimo kot proces proti prikazni.«