Fenomen Bacha je povezan z epoho kralja Friderika Viljema I. in njegovega sina Friderika Velikega Pruskega, znanega kot ljubitelja glasbe in najbrž kar dobrega flavtista in priložnostnega skladatelja. Bach je izviral iz glasbene družine v Eisenachu v Turingiji v osrednji Nemčiji; že njegov oče Ambrosius Bach je bil violinist, trobentač ter dirigent eisenaške mestne kapele. Ker sta starša umrla, ko je bilo Johannu komaj deset let, ga je vzel k sebi najstarejši brat Christoph, tudi glasbenik, organist. Njegov vpliv na otroka je bil ogromen; učil ga je igranja na glasbila s tipkami, prepisovanja not in partitur. S petnajstimni leti je Bach odšel iz bratove hiše in postal zborovski pevec v šoli svetega Mihaela v Lüneburgu. Po nekajletnem petju je našel službo glasbenika v Weimarju in 1703 organista nove cerkve v Arnstadtu. Že po nekaj letih pa se je odločil za novo mesto organista, tokrat v cerkvi sv. Blaža v Mühlhausnu. Tu je že napisal svoje prve kantate, star dvaindvajset let. Prvič se je poročil (sicer pa je v dveh zakonih imel dvajset otrok, izmed katerih jih je le devet odraslo).