Maja Gričar je dolge mesece preživela ob svoji hudo bolni hčerki Niki na hematoonkološkem oddelku ljubljanske otroške bolnišnice, o tem bi lahko spisala roman, a v njem ne bi bilo slabih besed. »Vsi – zdravniki, sestre in drugo osebje – so nadvse prijazni, pripravljeni pomagati, vse vedo o malih pacientih.« Zadnje čase, ugotavlja, se je marsikaj spremenilo, po Majinem mnenju na bolje. Ko se otroku zdravje vsaj malo izboljša, ga pošljejo v domačo oskrbo, ker vedo, koliko mu to pomeni. Kadar je neješč, kot je na primer Nika, dobi hrano po želji, na oddelku je veliko zabavnih aktivnosti, ki malim bolnikom lepšajo in lajšajo življenje v bolnišnici, tudi šolo imajo, računalnike, vsaka soba televizijo, knjige, igrače. In še nekaj. »Celotno zdravljene otrok je brezplačno, razen prevoza v bolnišnico. Tisti, ki govorijo, kaj vse je treba plačati, preprosto lažejo!«