Kljub škodi, ki jo je naredila zdravniška stavka, pa se je z njo začelo vsaj odkrito govoriti o mnogih težavah, ki pestijo naše zdravstvo. To nas je privedlo na prag neizogibnih sprememb, verjetno hitreje, kot smo pričakovali. Sedanjo nemogočo organizacijo seveda najbolje občutijo bolniki sami. Kolikokrat jim zdravniki ponudijo roko in se jim ob srečanju predstavijo? Kolikokrat se na viziti usedejo na posteljo in se z njimi v miru pogovorijo? Ali sta spoštovani njihova zasebnost in zaupnost podatkov? Imajo bolniki dovolj časa, da povedo vsa svoja vprašanja in pričakovanja? Moji kolegi v Sloveniji priznavajo, da jim ob obilici strokovnih, pedagoških in raziskovalnih zadolžitev za normalno delo z bolniki tudi ob najboljši volji preprosto zmanjkuje časa. Nekdanji sošolec na medicinski fakulteti, sedaj ginekolog in porodničar v večji bolnišnici v Sloveniji, je pred kratkim zapisal, da je najmanj obremenjen ravno takrat, ko operira. V tem času ga namreč nihče ne moti ali kliče drugam. Nekoč sem tudi sam zapisal v dnevnik, da bi bil sedaj verjetno zelo slab zdravnik v Sloveniji. Vizit in ambulantnega dela mi ne bi uspelo opraviti v predvidenem roku, ker bi preveč časa »izgubil« z bolniki. Ko sem bolnikom na viziti ponudil roko, so nekateri mislili, da od njih pričakujem denar. In ko sem se predstavil s priimkom, se je večina bolnikov v zadregi ponižno predstavila s svojim prvim imenom. Nekaj let starejši kolega mi je takrat rekel, da nismo plačani za prijaznost. Ali to ne označuje motene komunikacije med bolniki in zdravniki, ki se je razvila zaradi kroničnega pomanjkanja časa?