Obstaja etični kodeks. Osnovni pravili sta, da spoštuješ človekovo dostojanstvo in da vedno preveriš informacije na obeh straneh. Druge cenzure pa ni. Seveda še vedno pride do kakšnega nesporazuma med dijaki in mano, vendar zelo redko. Običajno jim moram argumentirano dokazati napako, in to najlažje storim, če jih postavim v podobno situacijo tisti, v kakršno silijo druge. V obdobju naših začetkov se je dijakom porodila ideja, da bi ob prvem aprilu izdali posebno številko z naslovom Borec-norec. Brez moje vednosti so fotografirali profesorje: fizika, kako tehta, profesorico kemije, kako nekaj meša v epruvetah, glasbenika, kako hiti s črnim kovčkom, zavit v plašč in s klobukom na oči, ipd. K temu pa so pripisali zgodbo, fiktivno reportažo o razkrivanju učiteljev kot preprodajalcev droge na šoli. Dijaki so fotoreportažo zagovarjali s stališča, da bodo tako ali tako vsi vedeli, da je vse izmišljeno, ker bo izšlo prvega aprila. Nikakor jih nisem uspel prepričati, da pride Borec tudi do bralcev, ki tega konteksta ne poznajo. Nisem pa časopisa hotel prepovedati, dokler jim ne bi dokazal neprimernosti. Vzel sem fotoaparat in jih vse dopoldne skrivaj fotografiral. Nastale so imenitne slike. Večina takšnih v bolj intimnih pozah, ki jih njihovi starši ne bi želeli videti. Naredil sem svojo fotoreportažo in jim jo pokazal s predlogom, da bi jo uporabil pri njihovem projektu. Ne morem vam opisati njihovega ogorčenja. Borec-norec pa je postal legenda.