Oba intervjuvanca sta do sedanje državne ureditve kritična, eden pa izrazi dvome kar o državi kot taki. Pravi, da je država "že načeloma, pa čeprav morda le v blagi obliki, etatistična in totalitaristična". Očitati državi etatističnost je seveda eno od "stališč, ki izhajajo iz prejšnjega sistema," in ga zdaj očitno negujejo tisti, ki imajo proti "kontinuiteti" onega sistema drugače toliko povedati. Sicer pa je očitati državi etatističnost tako tehtno, kot bi bilo zameriti vernemu religioznost. Toda kar je logično nesmiselno, je politično grozeče. Ni ga nesmisla, ki ga ne bi bilo mogoče uresničiti. V resnici se iz izjav cerkvenih predstavnikov, ne le tokratnih intervjuvancev, spet in spet razodeva nepripravljenost sprejeti državo kot tako. Zato nastopajo proti ločitvi cerkve od države. Navadno pravijo, da je anahronistična, tokrat beremo, da je "nepotrebna". Argumenti proti tej ločitvi pa so vedno znova sprenevedanje, kaljenje vode, da bi v njej lažje ribarili.