Tudi v tej luči lahko beremo uredniške samocenzure in "prepovedi" vrtenja kontroverznega in bojevitega črnobelega video klipa Dog-Tribe večrasnega benda FunDaMental v “gledanih” terminih na MTV in na drugih televizijah. Komad je bil v glasbenem tisku, s častno izjemo tednika New Musical Express, stigmatiziran zaradi “islamistične”, “fundamentalistične” ikonografije in "političnega ekstremizma". V petminutnem klipu šef benda, Pakistanec Aki Nawaz alias Propaghandi, gverilsko zakrit s palestinskim šalom in krvaveč po spopadu s skinheadi poziva h komunalni obrambi proti rasističnemu nasilju. Na plošči in na koncertih, spomnimo se najboljšega na zadnjih Drugih godbah, je bil trd rap podložen s posnetki telefonske grožnje oborožene fašistične škvadre Combat 18, ki je organizaciji Youth Against Racism v imenu protikomunizma, sovraštva do obarvanih britanskih državljanov in patriotizma grozila z obešenjem. Povzemanje militantne retorike afroameriških raperjev, Črnih muslimanov s Farrakhanom vred, Črnih panterjev, mačistično gangsta postavljaštvo in pozivi k utopični transrasni solidarnosti skozi globalni glasbeni stil niti najmanj niso enoznačni, a ponovno zbližujejo "razstavljene" Azijce in Afrokaribčane in preizprašujejo možnosti za skupno protirasistično solidarnost. Poulične slike, tesnoba, strah in pozivi, ki jih prinašajo z muziko, so daleč stran od vtisa srečne bhangra klubske družine. “Azijski” raperji so mobilizatorsko nastopali na medijsko šibko pokritih protirasističnih koncertih/barikadah, ki so bili posrečena kombinacija popularnega karnevalstva Rock Against Racism s konca sedemdesetih let in skupnostne obrambne samoorganizacije, ki je prečila rasno delitev na belo in črno ter socialno razslojenost prebivalstva inner cities. Danes se prerado pozablja (ali pa preveč poveličuje) niz 800 dogodkov, koncertov in festivalov, ki jih je od leta 1976 do1979 po celi Angliji pripravila organizacija Rock proti rasizmu v sodelovanju z levičarskimi političnimi strankami in civilnimi združenji. Navsezadnje spominu rado uhaja, da je bil neposredni povod k oblikovanju RAR izjava zadetega Erica Claptona med koncertom v Birminghamu, v kateri je javno podprl firerja skrajnodesničarske Nacionalne Fronte in zraven klobasal, da je "Britanija prenaseljena". Štorija o skupnih nastopih, protestnih pohodih in karnevalskemu žuranju pankerjev in reggaejašev od The Clash, Toma Robinsona, Buzzcocks, Poly Styrenne z X-Ray Specs, UB 40 in Elvisa Costella na koncertih RAR je dovolj znana, ne pa, da so organizatorji po zaslugi sektašenja soudeleženih levih političnih strank pod marelo Anti-Nazi League zavračali koncerte lokalnih reggae bendov in namerno spregledali številno azijsko manjšino in azijske glasbenike. Shodi RAR so bili tako predvsem druženje belske mladeži in manjšega dela Afrokaribčanov. Kulturni kritik Paul Gilroy v izvrstni knjigi It Ain't No Black in the Union Jack opozarja na prevlado predvolilnih interesov Socialistične delavske stranke na festivalih z zoženim poudarkom na protinacističnem značaju gibanja RAR in ne na protirasističnem, saj je radikalna protirasistična perspektiva zavezana tudi protikapitalistični kritiki. Zgodba se je v Veliki Britaniji ponovila na začetku devetdesetih ob zaostreni družbeni krizi, povečanju brezposelnosti in ponovnem izbruhu neobrzdanega rasizma. Predvsem azijski rap bendi so skušali premostiti prepad med lokalnimi samoobrambnimi skupnostmi in azijskimi političnimi organizacijami ter popularno fronto (bele) levice. Nastopali so na skupnih koncertih, nagovarjali tako azijsko, črnsko kot belsko občestvo, predvsem pa proti omahljivim političnim strankam ob vse večji rasni nestrpnosti in razraslemu nasilju zagovarjali širšo skupnostno obrambo. Kakor bend Hustlers HC v komadu Vigilante. Ob polemikah in obtožbah o vzpodbujanju protinasilja je v glasbenem tisku odgovarjal: "Saj lahko patruljiraš z video kamero in si pripravljen na Rodneyja Kinga."