(»Zbrala je vso svojo moč: raje bo pretrpela muke, kot da bi zgubila svoje devištvo. Tako je umrla z veliko častjo.«) Tukaj, pravi Gertraud Lerch, se neomajna odločitev svetnice zliva (»klingt zusammen«) z gorečim nastopom avtorja, ki jo zastopa. »Tuji govor« v srednjefrancoskem jeziku V poznem srednjem veku do tovrstnega pogrezanja avtorja v tuje duše ne prihaja več. Pri zgodovinarjih tistega časa redko srečamo praesens historicum, pripovedovalčevo gledišče pa se ostro loči od gledišč upodobljenih oseb. Čustvo odstopa mesto razumu. Prenašanje tujega govora postane brezosebno in brezbarvno, v njem slišimo pripovedovalca bolje kakor govorca. V renesančni dobi Za tem obdobjem razosebljanja nastopi izraziti individualizem renesančne dobe. Prenašanje tujega govora teži k temu, da bi vnovič postalo bolj intuitivno. Pripovedovalec se vnovič poskuša približati svojemu junaku, stopiti z njim v intimnejše razmerje. Za stil je značilna neustaljena in svobodna, psihološko obarvana, muhasta sosledica časov in naklonov. V 17. stoletju se začnejo kot protiutež jezikovnemu iracionalizmu renesančne dobe oblikovati stroga pravila odvisnega govora, ki zadevajo čase in naklone (posebej zahvaljujoč Oudinu, 1632). Vzpostavi se harmonično ravnotežje med objektivno in subjektivno platjo mišljenja, med referencialno analizo in izražanjem osebnega razpoloženja. Vse skupaj kajpada ne poteka brez pritiska Akademije. Nepravi premi govor pri La Fontainu in La Bruyerju Zavestno, kot svoboden stilistični postopek, se je mogel nepravi premi govor pojaviti šele potem, ko je po zaslugi ustalitve consecutio