Najprej nekoliko bolj ofenziven pristop Chelseaja, že kmalu za tem dramaturški zaplet, o kakršnem so modri s Stamford Bridgea lahko le sanjali. Po navidez nenevarni akciji na levi strani je Frank Lampard v 9. minuti srečanja nastreljal Toureja, žoga pa se je v visokem in povsem nepravilnem loku odbila tja nekam na dobrih dvajset metrov od vrat Victorja Valdesa. V ogromni večini primerov bi šlo za povsem nenevarno žogo, toda ganski vezist Chelseaja je iz praktično nemogočega položaja okroglo usnje tako dobro zadel z volejem - in to „na prvo“, kot radi rečemo -, da je kot izstrelek zletelo pod prečko in se od nje odbilo v mrežo. Aktualni angleški in evropski podprvak je na ta način dobil idealno priložnost, da takoj ustavi nekoliko odločnejša prizadevanja za napadalno igro in se zanese na preizkušeno taktiko obrambne destrukcije igre, na tako imenovani bunker, kakršnega smo videli dober teden dni poprej na Nou Campu. Seveda je to priložnost zgrabil z obema rokama in začeli smo spremljati dolgočasno kroženje žoge okrog modrega zidu, pri čemer domače nadaljnje napadalne akcije praktično niso zanimale. No, vseeno pa so si v ofenzivnem smislu do odmora med polčasoma priigrali precej več kot povsem kastrirana Barcelona. V 25. minuti so imeli kar dve priložnosti: najprej je Valdes dobro ubranil strel Drogbaja iz prostega strela, po kotu, ki je sledil, pa je z glavo iz ugodnega položaja nekoliko nenatančno meril John Terry. Drži, nič posebnega, a še nekaj dni prej tako zelo mogočna Barcelona si v prvem polčasu ni priigrala niti tega.