Podobno kot na naših žegnanjih si lahko kupiš kos mesa, zavit v papir, torej brez krožnika in jedilnega pribora. Zgodilo se je, da smo si za pojedino izbrali kotiček zraven konj, ki so čakali na apadrinar. Edini, ki je potrpežljivo čakal, ne da bi bil privezan, je bil prelepi palomino (krem barve z belo grivo in repom). Havard se je v trenutku zagledal vanj in vprašal moškega, ki je imel opravka s konji, ali je naprodaj. Kmalu zatem je prišel lastnik, mladi Rodolfo Cabrerra. Konju je bilo ime Sencillo (preprost, naraven, nepokvarjen) in ganljivo je bilo videti njegovo navezanost na lastnika. Medtem ko nama je Rodolfo povedal, da konj ni naprodaj, ga je Sencillo nežno rukal z glavo v hrbet in roke. "Pretežko je najti konja za apadrinar, le eden izmed dvestotih je primeren za to delo," je razlagal Rodolfo in nadaljeval: "Imam pa kobilo, odlično za vajin namen."