Šport je pomemben dejavnik pri vzdrževanju človekovega psihofizičnega blagostanja. Poleg tega lahko izvrstno opravlja estetsko funkcijo, s čimer oplemeniti naše doživljanje stvarstva (pomislimo samo, kako mično, graciozno in dovršeno je lahko gibanje umetnostne drsalke ali gimnastičarke!). Ne smemo pa spregledati niti vloge in pomena, ki ga imata šport in telesna vzgoja pri zagotavljanju pripravljenosti na ljudski odpor, če bi bil ta potreben (sovražna okupacija, notranji sovražnik).Če se prav spomnim, smo pri urah telovadbe na osnovni šoli dajali precej poudarka ravno temu zadnjemu vidiku. Na začetku ure smo se postrojili v vrsto od največjega k najmanjšemu, potem je prišel telovadni učitelj in z rutino nekoga, ki ve, kaj dela, zateglo velel: »Miiir-no!«, kar je pomenilo, da je bilo treba biti čisto pri miru, vzravnan in gledati naravnost predse. Nato so sledile razne druge odredbe, denimo »Na parove razbroj' se!« (besedna raba in sintaksa sta neobičajni, zato ugibam, da je šlo za žargonsko sporočanje). Slednja odredba je pomenila, da je treba ostati mirno in se prešteti po sistemu: »Prvi!«, »Drugi!«, »Prvi!« … Te besede je bilo treba izrekati naglas, smelo in odločno, kajti če je pedagog zaznal mlačnost, se je razjezil. Bil je namreč nagle jeze in praviloma ni zamudil priložnosti, da bi se o naših telesnih sposobnostih ali siceršnjih kvalitetah pejorativno izrazil, imel pa je tudi navado groziti z batinami. Človek, nagnjen k hitrim sodbam, bi ga označil za surovino, toda po moji oceni je bil le impulziven mož, ki je na specifičen način iskal svoje mesto pod soncem. Šport nadalje spodbuja družabnost in mlade uči odločnosti in vztrajnosti. Ker sem si kot najstnik močno želel nekaj tiste žilavosti (angl. toughness), ki sem jo tako občudoval pri tovariših, sem začel trenirati priljubljeno kolektivno športno disciplino. Fantje, ki so trenirali z mano, so bili glasni in odrezavi (mestoma robati). Imeli so navado, da so pri tuširanju z neko posebno radostjo, kot da bi bili iz uma, urinirali drug po drugem. Nisem sicer kak filister, toda navedeno početje se mi je zdelo scela nesmiselno. Včasih mi je bilo težko, toda v določenem smislu me je vse skupaj utrdilo. Domnevam, da sem zaradi treningov postal bolj zdrav in krepak, kar je dobro, kajti »ne moremo si predstavljati blaginje in srečnega življenja ljudstva brez dviga zdravja in telesne moči človeka« (Kardelj). Spoznanja o koristnosti športa včasih najdejo svoj izraz tudi v normativni ureditvi. Tako je denimo 239. člen Ustave SRS iz leta 1974 določal: »Delovni ljudje in občani imajo pravico in dolžnost, da s telesnokulturnimi dejavnostmi ohranjajo in razvijajo svoje telesne in umske sposobnosti.« Citirana ustavna določba nam danes zbuja skušnjavo, da bi zamahnili z roko in jo zavrnili kot primer prozorne propagande, značilne za določeno dobo. A vendarle ne gre za muho enodnevnico: zelo podobno sporočilo so ljudem polagali na srce John Locke, Jean Jacques Rousseau in številni drugi ugledni filozofi. Izkaže pa se, da je tudi sedanji čas naklonjen ideji, naj delovni človek ustrezno poskrbi za rekreacijo in regeneracijo svojih delovnih moči. Vzemimo primer. Zadnjič sem po spletu okoliščin naletel na gospodarsko družbo, ki strankam ponuja »fitnes, wellness ali pa zgolj trenutek za oddih«. Ker me takšni in podobni pojavi načeloma zanimajo, sem zavil noter, da bi si stvari pobliže ogledal. Govoril sem z enim od »osebnih trenerjev«, mladim fantom atletske postave. Odet je bil v športna oblačila, njegovi gibi in način govora pa so dajali vtis, da mu življenje ne dela nikakršnih preglavic. Pozanimal sem se, kaj poleg športne vadbe pravzaprav ponujajo, in dodal, da si nikoli nisem dodobra razjasnil, čemu služijo razne brbotajoče kopeli, obloge iz alg in zdravilnega blata, obsevanja z umetnim soncem in kar je še takega.Suvereno, čeprav morda nekoliko naučeno (nekatere besedne zveze, ki jih je uporabil, sem pozneje zasledil na njihovih spletnih straneh) mi je razložil, da je njihova glavna naloga stranki »napolniti baterije«. Pri tem so zavezani načelom profesionalnosti in strogo individualnega pristopa. Njihova ciljna skupina so zahtevne stranke, ki opravljajo najodgovornejše funkcije in potrebujejo temu primerno sprostitev in energijo za nove delovne izzive. V spominu so mi ostale še besedne zveze »divji življenjski tempo«, »prenapolnjen urnik«, »pridobivanje in ohranjanje telesne vitalnosti«, »preroditi čutila« in še nekatere druge. Po tako obširni predstavitvi mi je bilo nerodno, da ne bi kupil vsaj zgoščenke z »antistres programom«. Imela je pomenljiv naslov: Relax, everything is under control. To je bil dober nakup: kadar sem živčen, si jo navijem in vselej me šepetajoč ženski glas ob spremljavi diskretne, orientalsko obarvane techno glasbe prepriča, da bo še vse v redu.Ampak naj se vrnem k mojemu obisku gospodarske družbe, ki ponuja »fitnes, wellness ali pa zgolj trenutek za oddih«. Ko sem zapuščal sodobno poslopje (jeklo, steklo), so se mi porajala številna vprašanja. Če sem prav razumel »zasebnega trenerja«, je treba prosti čas izkoristiti za to, da si »napolnimo baterije«, ki smo si jih je izpraznili med »prenapolnjenim urnikom« in »nenehnim brnenjem telefona«, da bomo kos »novim delovnim izzivom«. V bistvu neke vrste začarani krog, sem pomislil. Če je Voltaire opozarjal na paradoks, da so ljudje njegovega časa del življenja žrtvovali svoje zdravje, da bi zaslužili denar, kasneje pa so bili prisiljeni žrtvovati denar, da bi si kupili zdravje, je »osebni trener« podal pravzaprav naslednjo ugotovitev: sodobnemu človeku prenapolnjen urnik dopušča le malo prostega časa, a še ta mora biti namenjen nabiranju moči, da bo človek kos takšnemu tempu še naprej. Četudi torej naš veljavni ustavni red ne določa več »pravice in dolžnosti« s telesnokulturnimi dejavnostmi ohranjati telo in duha pri zdravju, pa je danes na delu neka sicer nepisana, a vendar neizprosna postava: biti fit in ustrezno naphan z energijo, da si kos vsem tem silnim izzivom, o katerih je pravil »osebni trener«. Potem je tu še kult telesa, ki smo ga ustoličili, in ki je čedalje neizprosnejši v zahtevi, da se je treba izogibati slehernemu nefunkcionalnemu tkivu (tolšči) ter gojiti lepo mišičje. Skratka, čeravno formalnopravna zaveza biti športno dejaven ne obstaja več, obstajajo številni neformalni dejavniki, ki sodobnega človeka pripravijo k temu, da »dela na sebi« v centrih za fitness, wellness in te zadeve. Ni mu lahko (sodobnemu človeku). Matjaž Ambrožport je pomemben dejavnik pri vzdrževanju človekovega psihofizičnega blagostanja. Poleg tega lahko izvrstno opravlja estetsko funkcijo, s čimer oplemeniti naše doživljanje stvarstva (pomislimo samo, kako mično, graciozno in dovršeno je lahko gibanje umetnostne drsalke ali gimnastičarke!). Ne smemo pa spregledati niti vloge in pomena, ki ga imata šport in telesna vzgoja pri zagotavljanju pripravljenosti na ljudski odpor, če bi bil ta potreben (sovražna okupacija, notranji sovražnik).