Druga Cirilina teta je bila šivilja, delala je za eno šiviljstvo v Celju, bila je pridna gospa, vbadala je tisti cvirn, potem pa ropotala s strojem; še po službi je delala za raznorazne ksihte, ki so hoteli imet srajco ali pa mogoče kaj poštukano ali pa zarobljeno. Ta njena teta, Hedvika ji je bilo ime, ta je bila slika. Ko sva šla tu pa tam na obisk k njej, je imela vedno ornk dobre štose, take realne, resne zadeve. Stanovala je v Gaberjih, blizu naju s Cirilo, v eni hiši, kjer je bilo več podnajemnikov. Sva potrkala po vratih in je vedno rekla: herajn, če si fajn, če si falot, pa zuni bod! Poročila se ni, govorila je, da so dedi ena sama žalost. Cirila mi je enkrat zaupala, da je v mladih letih bila zaljubljena v enega vojaka, ki je šel v boj za cesarja in očetnjavo, to se je tako takrat reklo, in so ga ubili, jasno, baje je umrl s pesmijo na ustih, baje je pel: pobič sem star šele osemnajst let, pa cesar me hoče k soldatom imet, čeprav je bil že čez dvajset. Jo je baje ornk potrlo, češ da mi takole umre, ne da bi me prej obvestil. Zvedela je šele dva meseca po smrti. Vedno je govorila, da naj klinc gleda cesarja, še bolj pa očetnjavo. Ali očetnjavo, še bolj pa cesarja, ne vem več natančno, takrat so hecno govorili. Rekla je, da je očetnjava nič ne briga, cesarju pa da ni nič pustila. Imela je eno fotografijo tistega svojega, ki mu je pravila Fredi, ampak pred menoj ni o tem nikoli govorila, Cirila je rekla, da je to enkrat čisto po naključju slišala, ko je bila še froc. Baje je Fredi bil zelo dober človek, tak nežen, da je Hedviki pravil moj bulimandi. In da jo je žgečkal in se hecal z njo. Potem so ga pa pokosili. Precej kruto se mi je zdelo vse skupaj, tako kot v kakem filmu. Ampak to se je dogajalo, ona ni bila edina. Smrt je tam kosila z motorko, čeprav je takrat menda še niso poznali. So pa govorili nekaj o pihalnikih, pa šrapnelih, pa stari Avstriji, ki je šla v rit. To je tudi moj ata večkrat govoril, on je izgubil brata v boju za staro Avstrijo. Poldi mu je bilo ime, baje je bil kot osa, hudič pocijen, pa niti trenutka ni pomišljal, ko so ga poklicali. Za njega je bilo to ohoho puške, ohoho topovi, brigalo je njega za cesarja in očetnjavo, njemu je bilo to interesantno, da so tam puške pa topovi. Kako da niso zgrabili še mojega ata, ne vem. Sem vedel, menda, pa ne vem več. Ali pa sploh nisem vedel. V glavnem, Cirilina teta Hedvika je imela v tisti svoji luknji v Gaberjih prav prijetno urejeno. En kuhalnik je imela, za fižol, tako je rekla, pa veliko posteljo in delovno mizo. Tista miza je bila polna nekakšnih listov s čičkamičačkami, počorgljano vse podolgem in počez, križemkražem, same neke cifre in čudne šifre: manšeta, pa cifra. Pas, pa cifra. Je rekla, da so to mere. Pa nekakšne kroje je risala. Sem enkrat vzel en list z mize, da bi ga ornk prebral, pa je začela vpit: Smiljan, pusti to, Kristus pomagaj! Sem rekel, da ji ni treba nikogar klicat na pomoč, da nisem nič strgal ali pokvaril. Še najmanj pa Kristusa, on ja nima časa za take malenkosti. Rekla je: samo daj ta list točno tja, kjer si ga vzel! Baje da bi ji bil zmešal sistem. O tem nisem vedel ničesar, sva ji pa s Cirilo vedno prinesla kak pisker. Je rekla hvala in ga vrgla v omaro k drugim. Enkrat sem pogledal v tisto omaro, polna je bila najinih piskrov, pa vsi so bili kot novi, menda jih sploh ni niti enkrat ponucala. Na tistem kuhalniku je pa imela eno grdo staro reč, ki je bila nekoč baje nekakšen lonec, zdaj je bila pa podobna kupu ošremfanega dreka. V njej je imela ponavadi fižol. Če sem jo vprašal, kaj, a vam fižol ne raste že iz ušes, Hedvika, je vedno rekla: bod tih, falot, sej mam tud kisl zéle! Dober izgovor. Hvala Bogu, da je znala Cirila delat tako dobre šnicle, nikoli jih nisem imel dovolj, vedno bi še, potem se je pa drla, da sem požeruh, da ona že ne bo mojega vampa s špahtlom praskala z mize. Je imela prav, po eni strani. Ampak Čučić ji je enkrat rekel: slušajte, góspa, može li još šnicla? in je bila kar tiho. Pojedel jih je osem, jaz sem recimo dobil največ tri. Ko sem ji to enkrat pozneje, ko je bila hiša že pod streho, čisto mimogrede omenil, me je zabila nazaj: loj, Čučić je potreboval kalorije! Ko sem potem še nekaj zinil, sva bila za tisti večer skregana, češ da sem favšljivc in če bi favšija gorela in te stare pesmi, ki so vsakemu jasne. Čučić je včasih, ko je spil preveč pirov, pel nekatere dalmatinske, pa oni njegovi sozidarji so se pridružili, njegova momčad, kot jim je rekel. Sem vprašal, če zna kake vojvodinske ali črnogorske, pa je rekel, da je bral Gorski vijenac in da je to dovolj, Marijane mu pa ni nikoli dovolj. Saj ni slabo pel, ker ni veliko kadil. Po dve cigareti na dan mogoče. Njegova momčad ga je vedno klicala majstore Milivoj ali druže majstore, ampak je bil res sposoben. Potem ko so nehali z našo hišo, nisem nikoli več nič slišal o njem. Kot bi se vdrl v zemljo. Teta Hedvika pa ni marala zidarjev, vedno je govorila o sofisticiranosti, pa da so stranke šiviljstva, kjer dela, iz celjskih vil, pa z Jožefovega hriba da hodijo. Res je hodil tja en tip z Jožefovega hriba, pisal se je Javšovec, Fredu Astairu je bil podoben. Tako jajčasto glavo je imel, govoril je pa tako, kot sem bral v onih knjigah iz 19. stoletja: spoštovana gospodična, poljubljam roko in podobne oslarije, kot bi ga sneli z Dunaja. Mogoče je doma gojil kult cesarja. Mogoče je imel podobe vseh tistih brkatih Francev, pa svečice pod njimi, pa cesarski molitvenik, kaj vem, slišati je že bilo tako. Tip je bil po moje šarlatan, vozil se je v neki stari kolavti, še midva s Cirilo sva imela boljši avto, pa nisva imela vile na Jožefovem hribu. Kakorkoli že, na tisto kolavto je bil strašno navezan. Ga je Hedvikina šefica enkrat vprašala, zakaj se, velik in slok kot je, matra v tisti konzervi. Je rekel: oh, gospodična, to je vprašanje noblese. Hedvikina šefica je pokimala z glavo, pa se obrnila k Hedviki s čudnim ksihtom, češ kaj pa naklada ta butl! Noblesa! Kakšna noblesa neki, če se moraš vozit zvit v sedem gub! Meni bi že zdavnaj razsulo križ. Še tako imam težave s hrbtenico, zadnjič me je pred geplom ornk prijelo, tako da mi je šel nov rekord pri tetrisu. To so bolečine, porka mazerja, kot bi mi dvajset tavžnt Indijancev nasulo puščic v šimbas. S Cirilo sva ob večerih en drugemu večkrat na glas brala Karla Maya, pa vem, kako to gre. Kje pa, da bi se midva s Cirilo vozila v nekakšni telefonski govorilnici. Dobila sva si moskviča, šel je ko hudič, potem je naredil flop in crknil, pa sva kupila amija, ta pa še danes vozi. V sedemdesetih sva imela težave z njim, ampak ne več kot vsi drugi, včasih, ko ni bilo bencina. No ja, saj midva se v službo nisva vozila, šiht je bil petnajst minut peš od hiše, ampak na Polule pa, pa k Cirilinim, ona ni imela samo Hedvike, kje, imela je žlahte po polovici Štajerske, pa še kje drugje tudi. Vozila sva se v Slovensko Bistrico, pa v Zreče, pa v Ormož, pa gor po Savinjski. Žlahte, da te srat pritisne, jaz sem si doma pisal vse te strice pa tete pa bratrance pa sestrične v drugih, tretjih, četrtih kolenih. Sem imel tri zvezke teh vej, pa povezav, pa vse te mame in očete, ki so bili mladi, ko je šel cesar v tri rajske. Dolgo časa sva obiskovala v glavnem vse, ne pogosto, ampak kolikor se je dalo. Saj nisva mogla vsak vikend naredit ture po pol Slovenije in poslušat eno čvekanje tam, drugo čvekanje spet drugje. Teta Evridika je vedno rezala salamo, teta Poldka sir, stric Jože je govoril o politiki, bratranec Miran pa tožil, da ga ima njegova baba preveč pod kuratelo, da ne sme niti na pir v gostilno, pa kadit tudi ne sme doma, pred otroki. Pa da mora sesat ob sobotah dopoldne, pa brisat prah ob sobotah zvečer, ob nedeljah ga sterajo v cerkev, potem pa takoj domov po maši, ni govora, da bi v gostilni popaberkoval s Franceljnom in Štefijem, kako jima gre z otavo, pa če je Rudo zrihtal puhalnik. Kaj te briga, je baje vedno govorila Miranova žena, saj ni tvoj puhalnik! Vse bolj sva ostajala doma, jaz in Cirila, potem so začeli pa telefonarit. In niso znali nehat. Celo soboto je zvonilo, da sem, jebemti, šel kar parkrat ven vreč telefon, pa naj se matrajo hudiči, saj to ni bilo za prenašat! Cirila je stala sredi veže, bila je čisto mokra, šepetala mi je: daj, PROSIM prinesi mi stol, preden drapnem. Potem so se malo vnesli, so klicali enkrat na mesec, potem je počasi ponehalo, samo kaka kartica tu pa tam, pa obisk kdaj pa kdaj, šla sva, če se nama je dalo. Ponavadi sva raje ostajala doma, si vzela čas zase, gledala Trefalta. Cirila je štrikala vmes, jaz sem rešil križanko ali dve. Igrala sva kako igro, to sem že menda povedal. A sem že povedal? Ob sredah človek ne jezi se. Ob sobotah sva vedno igrala švarcpetra. Tisti, ki je petkrat zaporedoma izgubil, je v nedeljo brisal posodo. Ko je Cirila šla k sestri v Šoštanj, je vedno vzela avto, rekla je: Goršič, ti ga tako ne rabiš. Saj je imela prav. Ko sva imela še moskviča, je zmeraj nekaj bentila, ker je crkaval. Potem pri amiju ne več. Ami je nerad crkaval, mogoče je crknil enkrat v vseh letih, pa še to ne recimo na kakem kočljivem mestu, nikoli recimo, ko je bilo treba speljat spred semafora. Če se prav spomnim, je crknil sred nekega kolovoza neko nedeljo popoldne, ne vem, kaj za vraga sva počela tam, ampak naredil je pok in je ugasnil. Nisva se sekirala, kolovoz je bil malce od rok, pa sva si vzela čas za intimo. Kot bi bil prekleti avto vedel! Ko sva imela intime dovolj, je takoj spet vžgal. Z vsemi žavbami je bil namazan! Pri Cirilini sestri nisem bil ravno velikokrat, se mi niti ni dalo, ker je bilo drugih sorodnikov dovolj za obrajtat, poleg tega pa sta imeli pozreti precej poseben odnos; ko je Cirila prišla, je TOZD-ovec šibnil ven iz sobe ko raketa. Bolj pogosto je začela hodit tja, ko sva v glavnem odpikala vsakosobotne in nedeljne vožnje po Sloveniji. Mene sicer niso te čenčarije nikoli motile, TOZD-ovca pa. Bil je občutljive sorte, paranoičen, mislil je, da ženski kujeta zaroto zoper njega. Ja, veš, me je klicaril, ne bi smel pustiti Cirile same sem. Losali se naju bosta, vem to, čutim to, to je v zraku, ajnscvajdraj, pa bova v kakem pajzlu ob piru objokovala to, da jima zdaj pustiva takele eskapade. Rad je uporabljal zanimive tujke.