Bojan Križaj je na oder za zmagovalce v Kranjski Gori prvič stopil že leta 1978, ko je v času absolutne prevlade Šveda Ingemarja Stenmarka v veleslalomu osvojil tretje mesto. Leta 1981 je bil pokal Vitranc zaradi skoraj poletnih temperatur odpovedan, zato pa so bili slovenski ljubitelji tega športa deležni dvojne doze zadovoljstva. " Nekaj je bilo v zraku, " se dogajanja ob stari progi, ki se je končala pri bencinskem servisu, spominjajo priče velikega praznika. Bilo jih je približno 30 tisoč, česar se dobro spominja tudi osrednji domači adut. " Bilo je noro. Noro! Tedaj so se vsi vsaj delno identificirali z menoj. V množici navijačev mi je želel vsakdo stisniti roko, me potrepljati po ramenu … Vselej, ko govorim o tem, imam veliko težav, saj je tiste trenutke težko opisati. Ciljna arena tedaj ni dopuščala udobja, predvsem pa ne prisotnosti širše množice. Prav zato je bilo vse skupaj še toliko bolj zgoščeno in nabito s čustvi, " se dogajanja spominja Križaj, ki je dobro vedel, da mu forma dopušča napad na sam vrh. " Tista proga je bila res nekaj posebnega. Ena sama strmina. Škoda, da danes ni več na voljo vsaj rekreativnim smučarjem. Upam, da se bo to kmalu zgodilo. No, tedaj o zahtevnosti ni bilo prav veliko časa razmišljati. Publika me je nosila po progi. Na koncu pa zmaga. Prava fantazija, " se je v mislih v leto 1982 preselil Križaj.