Zato se je Slovenija, drugače kot Švica in Avstrija, odločila le za parcialno podporo posameznih področij kmetijstva, zajetega v tako imenovani ciljni proizvodnji, drugi del kmetijstva pa je prepustila zakonitostim svetovnega trga z mnogo nižjimi cenami. Država je vzela pod nadzor nekatere kmetijske pridelke in izdelke, za katere je menila, da so gospodarsko zanimivi ali strateško upravičeni. Med poljščinami sta to bili pšenica in sladkorna pesa, v živinoreji meso in mleko. Oljno ogrščico so kot tako imenovano »rdečo poljščino« (sejala so jo predvsem državna kmetijska posestva na velikih poljinah - op. avtorja) v trenutku pregnali z naših njiv, potem ko so sprostili uvoz surovega rastlinskega olja, pridelovalcem pa niso bili pripravljeni nuditi kompenzacije v obliki direktnih plačil, tako kot so storile države, iz katerih to olje uvažamo. Z državnim nadzorom je bil za strateške kmetijske artikle uvoz reguliran z ustrezno visokimi carinami in kmetom zajamčena sorazmerno ugodna odkupna cena, plačnik pa je potrošnik.