Zagotovo ne gre oporekati tistemu delu hrvaških argumentov, da bi izključni gospodarski pas radi razglasili zaradi večje ekološke zaščite in nadzora varnosti plovbe na morju. Strah, da v jadranskem zalivu ne bi prišlo do podobne katastrofe kot nazadnje pred obalo Španije, je seveda upravičen. Toda Hrvatje niso po naključju potegnili okoljevarstvenih argumentov iz naftalina šele zdaj. Z velikimi koraki se namreč približuje leto 2004, ko si v Zagrebu obetajo začetek dolgoročnega in donosnega posla. Takrat naj bi namreč čez hrvaško ozemlje začela teči kaspijska nafta, s katero bi morebiti z naftovodom čez Slovenijo do Trsta oskrbovali evropskega in druge svetovne trge. Prav tako bi se zaradi naftnih poslov v edinem globokovodnem sredozemskem pristanišču Omišalj na Krku za polovico povečal promet tankerjev, s čimer bi se dvignila tudi nevarnost havariranosti pred hrvaško obalo. Južni sosedje se zavedajo pomembnosti uspešne izpeljave tega projekta, saj bi z zamudami utrpeli precejšnjo izgubo verodostojnosti v očeh mednarodnih vlagateljev. Na kocki namreč niso samo hrvaški interesi, temveč geostrateški, gospodarski in energetski interesi Rusije, Belorusije, Ukrajine, Slovaške, Madžarske in ZDA.