»Tam je osrednja ljubljanska tržnica. Zgrajena je bila po načrtih slovitega arhitekta Jožefa Plečnika in zdaj jo počasi obnavljajo. Večina je je že obnovljena, na polepšanje čaka še nekaj delov. Pred kratkim so obnovili Pogačarjev trg, zdaj na njem prodajajo zelenjavo, sadje, potem ko gredo branjevke in branjevci domov, se na njem zbira mladina, zgodi pa se celo, da je na tem trgu kakšna prireditev,« sem skušal biti vljuden v maniri turističnega vodnika. Pod Tromostovjem se je valil (smrad?) vonj po ribah. Pravijo, da sodi ljubljanska tržnica med najbolje založene ribje tržnice v državi, semkaj pa hodijo po nakupih številni gostinci, sicer znani po pripravi ribiških dobrot. »Kupite, sveže so,« se je drla ena od prodajalk, ki ni in ni mogla skriti svojega primorskega naglasa. Vmes sem moral »prevajati« slovenske tolarje v francoske franke in poslušati komentar kolegice, da je Slovenija draga dežela.