V uredništvu smo se lani odločili zbuditi pozornejše zanimanje naših bralcev za stare sorte vrtnic, ki z leti postanejo tako samoumevne, da jih komaj še opazimo. Živimo v času, ko so tudi rastline predmet potrošništva, blago, ki si ga površno zaželimo, kupimo in nato brezskrbno zavržemo. Vrtnice, ki so jih gojili v preteklih časih, so bile raznorodne in za marsikatero bi bilo škoda, če bi jo izgubili. Verjetno so sodobne sorte res bolj všečne, a marsikaj, kar je v zadnjem desetletju postalo moda, so imele že vrtnice starih mam, babic in non. Recimo rajsko lep vonj in razkošno vrstnato obliko cveta. Mnogo starih sort ni mogla pokončati nobena bolezen. In bile so takšne, ki se jih je dalo razmnožiti kar z oddelitvijo dela grma ali s preprostim potaknjencem. Da bi lahko varovali nekaj tako minljivega, kot je rastlinska kulturna dediščina, se je treba najprej ozavestiti. Akcija, ki smo jo v prilogi Deloindom letos ponovili, je imela tak namen. In ga je dosegla: vse gospe, ki so se odzvale, o svojih vrtnicah pišejo s ponosom in ljubeznijo, kar je prvi pogoj, da nekaj varujemo.