Zapisi, s katerimi so postregla italijanska peresa, so si nadvse podobni. Med seboj so si podobni tako tisti najbolj populistični, ki so zdravilo za italijansko bolečino našli v norčevanju iz Rominega zvezdnika, kot tisti najbolj strokovni, ki so se na široko razpisali na eni strani o Tottijevi nedisciplini kot razlogu za to, da se zunaj Italije ne more uveljaviti kot eden najboljših nogometašev na svetu, na drugi pa predvsem o taktičnih, tehničnih in psiholoških posledicah, ki jih bo Tottijev suspenz zadal že tako ali tako ranjeni italijanski izbrani vrsti. Če je Italija pred dvema letoma, ko je bil Totti po sporni situaciji izključen v četrtfinalni tekmi svetovnega prvenstva proti Južni Koreji, svojega sina vzela v naročje in mu brez izjeme stala ob strani ter začela pravo vojno proti svetovni nogometni zvezi in njenim sodnikom, je tokrat popolnoma drugače. Tottijeva opravičila in izgovori zvenijo bolj ali manj v prazno in preprosto ne najdejo ušes, ki bi jim bila pripravljena prisluhniti, kaj šele da bi jih sprejela. Namesto tega je vzdevek Lama (seveda po pljuvajoči živali iz Andov), ki si ga je Totti pridobil z rekordno hitrostjo, v uporabi iz minute v minuto bolj, Francesca pa ob vrnitvi v Italijo čaka pravi pekel, ki se bo gotovo še stopnjeval prihodnjo klubsko sezono na italijanskih štadionih.