To pa ne sme biti razumljeno osamljeno, temveč se mora izraziti v uravnoteženi uporabi v družbi. Zato si je moderni človek izmislil načelo subsidiarnosti. Prvič je bilo opredeljeno v okrožnici Quadragesimo anno Pija XI. (št. 79). Toda v osnovi sta ga omenjala tudi že Lincoln in Ketteler; po Schneiderju je zapisano že v 2 Mz 18,18–22. Papež Pij XII. se je tega načela tudi za Cerkev spomnil v nagovoru novim kardinalom 20. februarja 1946, ko je dejal: »Resnično svetle besede, ki veljajo za socialno življenje na vseh njegovih stopnjah, tudi za življenje Cerkve, in to brez škode za njeno hierarhično zgradbo.« Schneider v tem kontekstu opozarja na ›greh pretiranega skrbništva‹. To je nevarnost tako za družbo kakor za Cerkev. Da bi se tej nevarnosti izognili, pa je potrebna ustrezna vzgoja.