Tajnik in glavni pisar sta tako to noč, kakor jima je rekel, spala v šefovi spalnici. Oziroma, da se izrazimo bolj natančno, Jameson, glavni pisar, je spal v postelji v preoblačilnici, vendar pa sta pustila vmesna vrata odprta, tako da sta bili pročelni sobi tako rekoč kot ena. Samo iz spalnice je na balkon držalo široko francosko okno, zadaj pa je bil vhod v notranje stanovanje, kjer so bile lepo na varno spravljene zlate ribice. Boyle si je posteljo zvlekel tako, da je zastavljala ta vhod, pod blazino si je vtaknil pištolo, potem pa se je slekel in legel v posteljo z občutkom, da je na vse možne načine poskrbel za zavarovanje pred nemogočim ali neverjetnim dogodkom. Ni videl, kakšna posebna nevarnost bi zdaj lahko grozila od navadnega vlomilca; kar pa se tiče spiritualnega vloma, kakršni so nastopali v popotnih povestih grofa de Lare, so ga misli o tem obiskale tako blizu spanca morda prav zato, ker so bile iz takšne snovi kot sanje.Avtor parafrazira Prospera iz Shakespearovega Viharja (IV,1): ‘Iz take smo snovi kot sanje...’ Kmalu so se spremenile v sanje, ki jih je prekinjal top spanec. Stari pisar je bil malce bolj nemiren kot ponavadi; ampak potem ko je še malo španciral in ponavljal nekatera svojih priljubljenih obžalovanj in svaril, se je še on spravil v posteljo in je zaspal. V samoti in tihoti, ki kakor da nista imeli človeške priče, je mesec potem postal sijajen in spet moten nad zeleno zaplato in sivimi kockami hiš; in prav tedaj, ko so se v kotičkih sivega neba že prikazale bele napokline svita, se je zgodilo.