Medtem ko so se bivši demokrat Omerza, bivši zsmsjevec Školč in bivši prenovitelj Ribičič (v aktualnem jeziku bi jim rekli »naveza LDS-ZLSD«) tako neženirano sladkali, je na drugi strani Tomšičeve, zgolj streljaj proč, v stavbi, v kateri ima sedež Društvo slovenskih pisateljev, nekaj ducatov politikov in kulturnikov nazdravljalo z vinom »SLS, posebna polnitev«. Svečano podpisovanje Majniške deklaracije 1994 je bilo v teku, govori slavnostnih govorcev pa so se ravnokar končali. Po uvodnem nagovoru dr. Franceta Bučarja, pričevanjskem prispevku Vena Tauferja in lucidni analizi »nekdanjega predsednika DSP« Rudija Šelige je bil k besedi pripuščen še prvak SLS Marjan Podobnik, bržčas povzročitelj protokolarnega zapleta, ki pa so ga navzoči, kot se za take priložnosti spodobi, blagohotno prezrli. Ob Podobniku je namreč ves čas potrpežljivo stal Janez Janša in razumeti je bilo mogoče, da čaka na besedo. Še več, da čaka na zadnjo besedo. A vihravi Podobnik je svoj pozdravni nagovor končal s pozivom na pokušino vina, urno stekel po steklenico, mična hostesa iz ozadja pa je odrevenelim in spogledujočim se navzočim hitela ponujati vabljive kozarce vina. Kaj so mogli storiti? Ali je Podobnik prikrajšal Janšo za besedo nehote ali po preudarku, se ni dalo razbrati. Je pa nesrečni Janša, in z njim socialdemokrati, tako nepričakovano ostal brez besede. Spet pa je res, da je material za tiskovno konferenco, v kateri, mimogrede, novinarska vprašanja očitno niso bila predvidena, delila tiskovna predstavnica socialdemokratov Nika Dolinar.