Moj Bog, kako različne malarje imajo lahko oči! Še sreča, da mi vsaj do danes, ob moji poti prek parka od Opere do Valvasorjeve ulice v Ljubljani, ki mi pomeni izjemen estetski užitek, še na kraj pameti ni padlo, da žarometi ob vznožju starinskih zgradb in spomenikov pravzaprav motijo nočni pokoj mesta! Pred njegovim dnevnim nespokojem, ki je povsem in dokončno uničil nekdanji mir narave, pa se rada umaknem, čeprav mi redko uspe, na »moj« prostorček, skrit očem, a le v stiku s svetom. Preveč tesnobno bi mi bilo gledati le neizmerna ozvezdja nad seboj in temne sence dreves. Od tam, z vrha strmega travnika lahko med blagoglasnim spevom zvonov večernega Ave opazujem vasi v dolini, kjer lučke v oknih naznanjajo, da so tam ljudje. V največje veselje pa mi je pogled na razsvetljeno gotsko cerkev vrh taborske vzpetine. V gosti temi deluje tako čarobno! Prav toplo mi postane pri duši, morda tudi zato, ker mi pokaže smer, kjer malo naprej žive naši prijatelji. Ali pa zato, ker me spomni čudovitih dni mojega otroštva, ko še ni bilo televizije in skoraj nič avtomobilov, ko nas je nekaj družin skupaj hodilo na izlete na ta ali oni hribček v okolici in smo sedeli v travi pod obzidjem podobne cerkvice in jedli dobrote iz mamine košare ali pa se po pobočjih okrog nje igrali ravbarje in žandarje.