Vrh smo dosegli okoli treh zjutraj. Pomanjkanje spanca je opravilo svoje, zato smo brez odvečnih besed razprostrli spalne vreče in se zavalili vanje. Do sončnega vzhoda so bile še tri ure, ki jih je kazalo pametno izkoristiti. Preden smo se odpravili na pot, so vsi opozarjali, naj vzamemo s sabo topla oblačila, saj zna biti na tej nadmorski višini precej mrzlo. Meni se je zdela temperatura precej normalna in v spanec sem se potopil z mislijo, da nimajo pojma. Ko sem se zbudil, me je zeblo kot psa. Ni mi jasno, kako lahko temperatura v dveh urah tako drastično pade, kajti k sebi me je spravil šele kozarec toplega čaja. Pogled na druga tresoča se telesa mi je zagotavljal, da nisem bil edina žrtev temperaturnega šoka. In še nekaj me je presenetilo. Morda sem bil naiven, toda preden sem se odpravil v Egipt, sem si zamišljal, da bo poleg mene na vrhu še kakih pet ljudi (od tega dva Japonca). Ko pa sem se malo ozrl naokoli, sem ugotovil, da je na vrhu okoli tisoč turistov. Pet prodajaln je ponujalo vse od pepsi cole do čaja in izposoje odej, vsi pa smo se drgetajoč pripravljali za prevzem najboljše pozicije za opazovanje sončnega vzhoda. Sam sončni vzhod pravzaprav ni bil nič posebnega. Pravo zadoščenje pa je bilo gledati okoliške hribe, ki so se sončili v topli jutranji svetlobi. Takoj po vzhodu je večina pospravila fotoaparate in jo odkurila navzdol, ostalo nas je le še nekaj in uživalo v izpraznjenem prostoru ter božanskem razgledu. Nekateri so izkoristili priložnost in zapeli nekaj psalmov iz svoje priljubljene romarske pesmarice. Spustili smo se po drugi poti, ki s svojih 3750 v kamen izklesanih stopnic ponuja tudi boljši razgled.