je bil tudi v tem, da njegove potrebe niso smele ogrožati vodilne vloge partije na vseh področjih. Oblast je skladno z ideologijo, ki je malikovala industrijskega delavca in po vzoru Sovjetske zveze pospeševala industrijo na račun kmetijstva. Posebno so nadzirali tudi stike s tujino. Ne le da skoraj ni bilo mogoče potovati prek državne meje, ampak so natančno nadzirali tudi telefonske in pisne stike. Po sovjetskem vzoru je namreč obstajala histerija o sovražnih in vohunskih tujcih, ki želijo omajati komunistični režim. Zanimivo je, da ljudska država oziroma njeni voditelji ljudstvu niso nikoli zaupali. Še posebno sumničavi so bili do izobražencev humanističnih usmeritev. Univerza, srednje in osnovne šole so bile pod hudim ideološkim nadzorom. Izbor pedagoškega kadra je bil skrben. Po obračunu z dejanskimi ali mogočimi političnimi nasprotniki so začeli odstranjevati tudi tiste posameznike in skupine, ki so partizane ves čas podpirali, niso pa soglašali z enostrankarskim političnim sistemom. Kazni so bile zelo krute in obsodba na smrt ni bila nič izjemnega. Posebno tragični dogodki pa so se zgodili ob Titovem sporu s Stalinom oziroma z informbirojem leta 1948. Vrsta slovenskih komunistov, zlasti iz vrst tistih, ki so drugo svetovno vojno preživeli v nemških taboriščih, na primer v Dachauu, je bila že predtem obsojena zaradi »kolaboracije« in »sabotiranja izgradnje komunizma« na dolge zaporne kazni in nekateri celo na smrt. Njihovi grobovi so še danes skrivnost. Revolucija je začela uničevati svoje najzvestejše privržence. Ta proces se je po resoluciji informbiroja poglobil in razširil. Številni komunisti so bili poslani na majhna jadranska otoka in v nekatere druge zloglasne zapore, kjer so bili v družbi z drugimi domnevnimi ali dejanskimi jugoslovanskimi privrženci stalinizma izpostavljeni »prevzgoji« v nemogočih življenjskih razmerah in ob najtežjem fizičnem delu. Številni taborišč niso preživeli. Med njimi je bilo kar nekaj najuglednejših slovenskih komunistov iz vrst intelektualcev. Tudi pesnikov in pisateljev. O strahoti tega in drugih taborišč dovolj pove dejstvo, da niso žrtve še do danes nikogar spravile pred sodišče, niti si ne upajo imenovati mučiteljev. Ustrahovanje je pustilo trajne posledice.