Najtežji poklic v Alicanteju imajo te dni slovenski navijači. Ko so v ponedeljek zjutraj vstali, se nobenemu od njih ni sanjalo, kako stresen večer jih čaka. Po velikih užitkih, ki so jim jih priredili slovenski navijači v prvem polčasu tekme z Italijo, so se v drugem polčasu počutili vse slabše in slabše, za gledanje infarktnih končnic pa bi si zaslužili tudi bonificiran staž. Dva takšna šoka v le štirih sekundah, kot sta jim jih povzročila najprej Soragna in nato še Lakovič, sta hud udarec za še tako zdravo srce, kaj šele za srca slovenskih navijačev, v katerih so lani globoke brazde pustile trojke Italijanov, Kitajcev in Turkov, da ne govorimo o tudi še ne povsem zaceljenih ranah po porazih na prejšnjih prvenstvih, na katerih so najbolj ostro »zarezali« Izraelci. Sicer pa je bila stopnja adrenalina med navijači tako visoka, da se po tekmi v Alicanteju nihče ni mogel odpraviti spat, ampak v moderni pristaniški kompleks, ki sicer ni nič posebnega, razen tega, da je več deset lokalov odprtih dolgo v noč in da se v njih splača naročiti kaj žganega, saj točaji ne gledajo na »nula tri« ali »nula pet«, ampak natočijo kozarec z viskijem, tekilo, rumom ali čim podobnim do vrha. In navijači so to v ponedeljek ponoči potrebovali, da so se malo pomirili, tako zaradi šokantne končnice kot jeze, da je do nje sploh prišlo. »Zakaj v zadnji četrtini ni igral Nesterovič?« je bilo najpogostejše vprašanje, spet drugi so se jezili zaradi slabe igre Domna Lorbka, tretji na odločitve selektorja Pipana, vendar je bilo iz minute v minuto, iz kozarca v kozarec več takih, ki so hvalili ne samo Lakovičeve trojke, ampak tudi Smodiša, Dragiča, Nesteroviča in druge, ki jih je sinoči čakala nova tekma.