permokarbonske kamenine, porasle s kisloljubnim gozdom podobne sestave. Vendar imajo na prisojnih legah popolnoma drugačen značaj, saj so prisojna pobočja bolj suha. Severni del Ajdovščine pa se že nagiba na domžalsko stran. Celotno območje sestavljajo razgibani hribi, v katerih so vrezane številne erozijske doline in grape manjših potokov, ki odnašajo padavinsko vodo s pobočij v dolino. V teh ozkih dolinah, kjer je ponekod prostora le za neznatno lovsko stezo ob ozkem potoku, ne srečamo veliko zanimivega razen nekaj gob, ki jih gobarji zaradi odročnosti le redko poberejo in pa večjega števila lesnih gliv, ki poganjajo iz podrtih trohnečih debel odmrlih dreves povsod tam, kjer lesni ostanki ležijo po gozdu. V daljših dolinah, kjer je nekoliko več prostora, naletimo na nekoliko širše močvirnate kotanje, poraščene z jelšo in krhliko. Ko sem enkrat v eni takih kotanj naletel na divjo svinjo z mladiči, sem pomislil, da odmaknjenost morda le ni edini razlog za to, da v te ozke doline ne zahaja veliko ljudi. Kjer se Ljubljanska kotlina sklene, si prideta nasproti oba Savska bregova. V dolini ostane prostora le za železnico in cesto. Špilj, Gradišče, Mali Cicelj in Čelo predstavljajo zrcalno sliko permokarbonskih skladov z desnega brega. Strma pobočja so pretežno poraščena z borom in bukvijo, po rastlinskih združbah spadajo v že omenjen kisloljuben borov in bukov gozd. V senčnih in bolj vlažnih legah se boru pridruži smreka in jelka. Med listavci prevladuje