Toda kar je na Gregoriusa naredilo večji vtis kot vse drugo, so bile neskončne knjižne omare, vzidane v okraste stene. Zgoraj so se zaključevale z majhnimi secesijskimi lučkami, nad njimi pa se je od stene do stene bočil kasetni strop, ki je nadaljeval okrast ton sten in ga pomešal z geometrijskimi vzorci v temnordeči. Kot samostanska knjižnica, je pomislil Gregorius, kot knjižnica nekdanjega gojenca klasične izobrazbe iz premožne hiše. Ni si upal stopiti vzdolž sten, toda njegov pogled je hitro našel grške klasike v temnomodrih zvezkih z zlatimi napisi iz Oxforda, še malo bolj stran Cicera, Horacija, spise cerkvenih očetov, OBRAS COMPLETAS svetega Ignacija. Še deset minut ni bil v tej hiši, pa si je že želel, da mu je ne bi bilo treba nikoli zapustiti. To je preprosto morala biti knjižnica Amadea de Prada. Je bila?