Študirati sem začela pri petindvajsetih, ko sem se bogato poročila in sem lahko ostala doma, prej sem bila namreč že v službi in sem imela pred poroko enega otroka. Doštudirala sem, zdravnica sem in svoje delo opravljam predano in z ljubeznijo. Mož je bil sprva ponosen, da sem doštudirala, ko pa sem začela opravljati poklic, je začutil do mene in predvsem do mojega dela nekakšno nestrpnost, nerazumevanje za delo ob nedeljah, praznikih in ponoči. To je trajalo leta in leta, minilo je dvajset let, ko sem prenašala njegove muhe in oblastno vedenje. Moč sem črpala prav iz dela z bolniki, ki sem jim pomagala, in iz tega, ko sem spremljala odraščanje hčerke, ki je danes pridna študentka. Zadnji dve leti pa sem prijateljevala s starejšim človekom, ki sem ga srečala na nekem strokovnem kongresu. Sprva mi je pošiljal pisma, ki so mi bila v veliko oporo, pozneje pa sva si začela telefonirati. Pogovarjala sva se o delu, velikokrat mi je pametno svetoval, o problemih doma in v službi. Ko pa sva se začela tikati, so pogovori postali intimnejši, bolj ljubeznivi in iskreni. Srečala sva se le nekajkrat, vendar nikoli nisva prestopila meje prijateljevanja. Ker sem prav zaradi tega prijateljstva postala popolnoma hladna do moža in tudi neobčutljiva za njegove muhe in sitnarjenje, sva se ločila. Zdaj sem sama, hčerka študira v drugem mestu, mož se je odselil in z menoj noče imeti nobenih stikov, najhuje pa mi je, ker mi tudi prijatelj ne telefonira več in ne odgovarja na moje pozive. Kaj se je zgodilo z njim, se je morda ustrašil? Razočarana sem, kot da bi se dvojno ločila. Ali naj še silim vanj ali naj ga pozabim in se tolažim s tem, da je bilo dopisovanje in telefoniranje najina edina vez? Najhuje pa je, ker sem šele zdaj spoznala, da ga globoko ljubim.