Zvečer pred dnevom odhoda na manevre sem si kupil steklenico mekane rakije, šel v klub in jo do jutra spraznil. Tresel sem se kot pes na kuzli, ko sem stopil v poručnikovo pisarno. Rekel sem mu, da jemljem LSD, ki ga dobivam na posta restante, in da v nobenem primeru ne morem z njimi. Poručniku se je kar stemnilo pred očmi. Znao sam, pa znao sam da uzimaš drogu. To će te ubiti. Tako sva odšla h kasarniškemu zdravniku, ki je bil velika surovina. Na začetku sploh ni hotel nič slišati o drogi in asocialnosti in je brezpogojno zahteval, da me pošljejo na manevre, ker blefiram. Poručnik pa le ni bil brezdušen človek in je dojel mojo stisko in v prihodnosti pričakoval le probleme, ki bi jih imel z menoj. Toliko časa je prepričeval dohtarja, da je ta nazadnje, sicer z veliko nejevoljo, le popustil, tako da sem kasneje sam diktiral poručniku napotnico za psihiatra v Sarajevu. Okoli poldneva je odšlo vseh pet tisoč vojakov na Manjačo, jaz pa na vlak psihiatrični kliniki naproti.