Japonska posebnost je delovanje umetnikov v skupinah, ki se običajno združujejo okoli določenega vodje, mentorja, na različnih osnovah, od religioznih, regionalnih (krajevnih), starostnih ali motivnih, recimo krajinarji in portretisti skupaj. Skupine ali združenja umetnikov so običajno številna, zato je Han z omejenim članstvom na število 17 (kot so razložili zato, ker je to prelomnica v življenju, ko nisi več otrok niti zares odrasel) tudi v japonskih razmerah posebnost, ki govori o določeni ekskluzivnosti. V Ljubljani se predstavljajo vsi člani vsak s po enim delom, ki so med seboj zelo različna. So mojstri barvnih prehodov (bokaši), Hamaniši Kacunori je mezzotinti dodal tudi 18-karatno zlato. Skupino v Ljubljani vodi drugi najstarejši član in mentor Šibata Šouiči, ki je že razstavljal na mnogih grafičnih bienalih po svetu. Ueno Šu je pojasnil, da so njihove grafike pogojno bi jim rekli kar grafični akvareli drugačne zaradi japonskega ročno izdelanega papirja, vodnega tiska pa tudi samega ozračja, ki je pri njih precej bolj vlažno kot drugje. Upoštevamo moč narave, zato je naše delo tudi ekološko, je povedal gospod Šu, ki je v Sloveniji že drugič. Posebno je ponosen, da je bila grafika njegovega očeta, ki je bil tudi umetnik, konec šestdesetih let v Slovenj Gradcu, mestu miru, izbrana za priložnostno jugoslovansko znamko.