Minilo je več kot dva meseca, delo z razstavo se je že začelo, pozabila sem na prijazen par iz četrtega nadstropja in se sprijaznila s tem, da pumparic ne bo na ogled. Potem pa me je neko dopoldne poklical neki moški glas in povedal, da »je sin od tistega gospoda, s katerim ste se pogovarjali za ene stare hlače!« Sprva nisem vedela, kam naj bi ga dala, potem pa sem se spomnila na izgubljene pumparice in sem seveda vprašala, ali jih bomo lahko dobili. »Seveda jih boste,« se je zasmejal gospod na drugi strani telefonske žice, »jih bom kar jaz sam prinesel, da se ne bo spet kaj zapletlo!«