l Če koga imenuješ, da je demagog, in v politiki je to zelo pogosta oznaka, lepše zveni, kot če bi rekel, da zavaja ljudstvo ali slepi ljudi. Vtis imam, da je Marjan Podobnik demagog. V to me ne silijo samo mnoge njegove besede, govori, nastopi, ampak tudi njegova kitara, Ša-la-la, kaseta in izjava, ko je pred TV kamerami predvčerajšnjim mimogrede povedal, da je SLS prepoštena stranka za politiko? Naj bo kakorkoli že, bo v piramidi oblasti, je rekel kmet, ki je peljal voz bukovih polen s parom konj, vsak oblastnik mora znati lagati, pripovedovati ljudem o nečem, kar se ne bo zgodilo, ne uresničilo, in to počenja s takšno trmo, vztrajnostjo in ihto, da čim dlje ostane pri koritu. Podobnika, živinorejca, poznam, njemu korito ne more biti tuje. l Tudi v tem je veliko simbolike, če v pročelja sodišč mečeš kondome, se je glasil komentar ob novici, da so beograjski študenti v palačo vrhovnega sodišča metali kondome. Mislim, da v tem ni veliko simbolike; to, kar so tako rekoč odmetavali, bi študenti lahko koristneje uporabili, predvsem bi se pa borili za zdravje. Če so že hoteli pokazati svoj gnev do oblasti in sodišča, naj bi v okna metali rabljene kondome ali ta zaščitna sredstva v okvari, ali pa bi jih napihovali, da bi treskali pred okni sodnikov! l Včeraj sem v knjigi Tarasa Kermaunerja Slovenski plemenski junaki - Tugomer v povzetku prebral: "Nova je analiza drame Josipa Jurčiča Tugomer; drama, ki je ostala vse do pred pol stoletja v rokopisu; zato tudi ni na slovensko zavest učinkovala. Do zdaj ni bila niti uprizorjena. Dolgo se sploh ni vedelo, da gre za dva Tugomerja; mislilo se je, da je Levstik popravil Jurčičevo dramo, da je drama, ki je leta 1876 izšla, njuno skupno delo. l Tega nisem vedel, pa tudi mnogi bralci tega ne vedo, ampak bolj kot o Jurčičevem Tugomerju in Levstikovem Tugomerju želim povedati, da sva z avtorjem knjige vsak dan, kot soseda, ležala na mizah, roke prizadevnih in ljubeznivih fizioterapevtk pa so usposabljale in zdravile njemu kolk, meni pa gleženj. Med tem početjem sva se Ljubljančana veliko pogovarjala o Ljubljančanih, tistih, ki so živi in drugih, ki jih ni več. Ugotovila sva, da kot pristna Ljubljančana dobro poznava vsak svojo četrt, kjer sva gor rasla; sva potrpežljiva in zdravja željna moža, ki komaj čakata, da bosta znova shodila. l P. S.: To sotrpinstvo na zdravljenju bom dolgo pomnil, ker je bilo vsestransko prisrčno.