»Skupina naših je bila fizično napadena, to je nezaslišano,« je ognjevito govoril Sinič. »Poklicali smo intervencijo, a milica ni mogla vzpostaviti reda. Ko smo se formirali v kolono, da bi skupaj odšli proti stadionu, so nam domačini to preprečevali, pod noge so nam metali steklenice, ljudje iz lokalov, s pločnikov pa tudi iz avtomobilov. Našega navijača Slavka Miklošiča je nekdo s steklenico kar po glavi, da ga je rešilec odpeljal v bolnišnico. Tudi na igrišču ni bilo nič drugače, ljudje so nas udarjali s palicami, nam pulili zastave, celo slepemu mariborskemu navijaču, ki je želel doživeti ta dogodek na svoj način in je bil z nami, Antonu Pasterku, niso prizanašali, izživljali so se nad njegovo hibo, vpričo vseh. Morali smo nemo prenašati vso to svinjarijo, strpno molčati, prenašati udarce, grozno. Ker ob najmanjši naši reakciji bi zanesljivo prišlo do množičnega pretepa, do kdo ve česa, tudi do prekinitve tekme. No, zdaj nam je skoraj žal, da smo se držali v tri grbe, da smo dali vse to skoz, če bi bila prekinitev, potem bi…«