Playboyev mačistični koncept uživanja življenja, vizualnega idealiziranja žensk kot potrošnega blaga proti intimnim receptom Men's Health a, kako v petih korakih zapeljati neznanko, kako partnerico v treh potezah pripraviti do vrhunca in kako v sedmih dneh izgubiti deset kilogramov. Zmagalo je to drugo. Gola dekleta z navlaženimi ustnicami in svetlečimi se očmi zaenkrat slovenskemu moškemu še ne morejo prodajati relativno kakovostnih intervjujev in zahtevnejših člankov, sploh če ostale vsebine niso prilagojene na slovenski trg, kot je to očitno uspelo hrvaški različici Playboya . Urednik za modo in stil v Modni Jani Sašo Radovič, ki je že zaradi profesije velik potrošnik tujega revialnega tiska od moških Vogueov do Aren in GQ-ev, ima za to preprosto razlago. »O tem, da širšo moško populacijo zanimajo predvsem znani ljudje brez obleke, ni dvoma. Playboy se tega zaveda, zato je pripravljen vložiti milijone dolarjev, da sleče Pamelo Anderson, pri nas pa se moramo zadovoljiti s starletami ali s slečenimi neznanimi domačimi dečvami, ki ne zanimajo nikogar. Ljudje hočejo znane osebnosti, hočejo jih videti gole, ne samo s spuščeno naramnico na kombineži, kot to prakticira recimo Mars .« Kakorkoli, morda je res potreben čas, morda pa lahko s fenomenom moških revij na Slovenskem preprosto opravimo z enim stavkom nekdanjega urednika slovenskega Playboya Bojana Krajnca: »Preveč revij, ki iščejo moškega, in premalo moških, ki iščejo revije.« V vseh smislih.