V predmestju Banda Ačeja na Sumatri, ki ga je smrtonosni cunami 26. decembra 2004 izbrisal z obličja Zemlje, je desetletni deček sam s seboj igral nogomet. Vse okoli njega je bilo porušeno. Smrdelo je po razpadajočih truplih, katerih kosi so ležali ujeti med polomljenimi lesenimi oboki in razbitimi betonskimi ploščami. Redki preživeli so med ruševinami že šesti teden iskali ostanke svojcev. Petindvajsetletni Muhamad Marzuki, dečkov stric, je s samokolnico odvažal blato, ki ga je morje navrglo tja, kjer je nekoč stala njegova hiša. V polmeru petih kilometrov se razen mošeje nič ni uprlo cunamijem. Na polomljenem oboku Muhamadove podrtije so sedeli snežno beli golobi. Nekaj metrov stran je nekdo našel človeško glavo in zavpil, naj si jo pridemo pogledat. Bila je glava matere dečka z žogo. Stopil sem k malčku, s katerim sva izmenjala mnogo kratkih podaj. Ko se je žoga odbila v smer strahovite najdbe, je poba lahkotno stekel po njo in mi jo mojstrsko vrnil. Pogovarjala sva se z žogo, ne z besedami. Vedno znova, ko sem nakazal, da odhajam, se je žoga vrnila k meni. In vedno, ko jo je deček dobil nazaj, se je čez njegov nežen obraz razlezel nasmešek. Igrala sva se na poljih smrti, kjer je umrlo skoraj sto petdeset tisoč ljudi; v tistih dneh jih večino še niso našli. Tovornjaki, polni humanitarne pomoči, so drveli mimo porušenega predmestja. Nad njimi so letali helikopterji. Edini, ki so v izginuli vasi Jeuneu redno opravljali svoj posel, so bili iskalci trupel. Dečkove oči niso pustile oditi. Ta tekma se ne bi smela končati. »Ostani, igraj se z mano.«