Hočem reči, da država zdaj obstaja in da je referenčni okvir njene politične istovetnosti, torej tudi (ne)stabilnosti, njena osebna izkaznica v mednarodnem (političnem, poslovnem, kulturnem itd.) prometu. Tisti gospodarstveniki, ki pri tem zamahnejo z roko in ki bi politiko, suverenost, javnopravno identiteto in stabilnost z eno roko odpravili, ne razumejo dialektike med javnim in zasebnim v modernem kapitalističnem gospodarstvu. Celo naša politika, kakršna že je, postane nepogrešljiva, če se želimo udejstvovati v tem peskovniku, ki ga vsi imenujejo država. Nad tem ne poslovnež in ne kmet, ne delavec in ne zdravnik, ne duhovnik in ne mizar ne morejo skomigniti z rameni. Individualizem v tem pogledu je zgolj oblika politične nezrelosti, pa naj se predstavlja kot gospodarski liberalizem, socialni cinizem, prizemljeni pragmatizem, kmečki individualizem ali karkoli podobnega. Vsi smo v istem (zelo majhnem čolnu) in celó, če nam ne bi bilo do ohranjanja naše narodne kulture in istovetnosti, smo se tej igri nepreklicno zapisali, ko smo nase prevzeli breme samostojne državnosti: nonšalanci in ignoranci smo se s tem odpovedali. Privolili smo v določene mednarodne standarde konkretne politične odgovornosti in pravne kulture in ne moremo si enostavno določiti, da bomo nekakšna predalpska koračnica, ki je nihče ne bo jemal resno.