Pri Zajčevih se je zadnjim trem generacijam rodilo kar nekaj parov dvojčkov, zato Frančeva in Gabrijelova mama ni bila preveč začudena, ko se je njena prva nosečnost dvakrat srečno končala in je petnajst minut za njenim prvorojencem, poltretji kilogram težkim otročičkom, na svet prijokal še za dober kilogram lažji fantič. Zdravnik ji je rekel, da je dobila identična dvojčka, preden sta si postala zares podobna, tako podobna, da sprva celo sošolci v moravški šoli niso vedeli, kateri je kateri, pa je minilo kar nekaj časa. Še zlasti v drugem, tretjem razredu, pravita, so le mama, ata in njunih šest sester in bratov Francu vselej rekli Franc in Gabrijelu Gabrijel, učiteljica eh, učiteljica pa nikdar ni bila prepričana, da zares sprašuje tistega, ki ga je poklicala. »Dobro sva goljufala,« se smeje Franc, ki je bil pri slovenščini boljši od brata in je zato pri materinščini odgovarjal za oba, Gabrijel pa mu je uslugo vračal pri matematiki; tako sta bila oba zadovoljna. Da sta dvojčka, se je videlo še po tem, da sta do srednje šole hodila v isti razred (in tudi istega ponavljala), imela iste prijatelje in skupaj počela neumnosti; zato sta bila tudi skupaj tepena in je bil celo v tem profit, ker sta si delila tudi batine in jih je bilo zato za vsakega le polovico. Ker ni bilo tako, da ne bi mogla drug brez drugega, sta po osemletki odšla vsak po svoje, Franc v Maribor, tam se je izučil za mesarja, Gabrijel na srednjo gradbeno v Ljubljano, še naprej pa sta, ta na levem, drugi na desnem krilu, igrala nogomet v domačem klubu v Moravčah. Ker je Franc že vse življenje petnajst minut starejši od Gabrijela (in tudi za deset centimetrov večji in za kak kilogramček težji), je razumljivo, da se je tudi precej prej poročil; tudi otrok ima dvakrat več. Vse te razlike, tudi v interesih Franca od nekdaj zanimajo vrtnarstvo, cvetličarstvo in čebelice, tiste čebelice, v katerih Gabrijel vidi le hudobne muhe pa niso bile dovolj velike, da bi Gabrijelovo dekle, ki je zdaj že dolgo njegova žena, v prvih dneh znanstva vedno vedelo, ali gre po cesti njen fant ali njegov brat: »Če me ni pozdravil, sem vedela, da je Franc, če me je, je bil pa Gabrijel.« Sicer pa vseh osem Zajčevih otrok, ne samo najstarejša dvojčka, od malega drži skupaj, v dobrem in slabem; Franc je bratu, s katerim sta si spet vse bolj podobna, odpustil tudi nagajivost, ki si jo je privoščil sredi osemdesetih, ko je bilo z mesom težko in so stranke svojega mesarja kar na cesti ustavljale in prosile, naj kaj rezervira, in jim je to enako prijazno obljubljal tudi Gabrijel, če so po naključju naletele nanj. »Potem so bile pa naslednji dan čisto osuple, ker nisem o tem nič vedel,« pravi Franc. Kaj da jima je, poleg obraza in naglo rastoče pleše in postave, še skupno? Tega pa res ne smemo pozabiti. Oba rada in lepo pojeta, Franc prvi in Gabrijel drugi tenor, res pa je, da zadnja leta v različnih zborih.