Zaradi antične tradicije, v kateri je bila vrtnica simbol boginje ljubezni in najtesneje povezana z žensko lepoto, čutnostjo in ljubezensko strastjo, so jo prvi kristjani v začetku odločno zavračali. Vendar si je vrtnica kmalu pridobila ugled tudi v krščanstvu, le da je zdaj postala predvsem simbol duhovne ljubezni. Vrtnica je v krščanski ikonografiji nosilec številnih simbolnih pomenov od rajske lepote in večnega življenja, božje ljubezni in dobrotljivosti do neomajne vere in mučeniške smrti. Rdeča vrtnica je simbol Kristusovega trpljenja za odrešitev sveta, atribut mučencev in svetnikov, vendar je v krščanstvu zagotovo najbolj znana kot Marijina cvetlica. Živo rdeči cvet vrtnice je v prvi vrsti prispodoba Marijine ljubezni in milosti, a tudi bolečine, ki jo je pretrpela ob sinovi smrti. Bela vrtnica je podobno kot lilija simbol čistosti in neomadeževanosti, zaznamuje pa tudi Marijine radosti in veselja. Marija sama je v srednjeveški liriki imenovana Rosa Mystica, Mistična vrtnica odrešitve, ali tudi Rosa sine spina, Vrtnica brez trnja, saj je bila po krščanskem nauku edina ženska brez izvirnega greha. V likovni umetnosti nastopa vrtnica v mnogih motivih marijanske ikonografije. Med najznačilnejšimi so nedvomno motivi Marije v rožnem vrtu, Marije v rožni uti in motiv Marije v rožnem vencu.